R. Novak, Finance: Bebavo »varčevanje« ali prišli bodo tudi po vas

Pozorno pogledujem k Branimirju Štruklju, če ne gre morda celo za kakšen podmizni dogovor, ki bi sicer nujno krčenje izvedel večinoma na nesvizovskem članstvu.

V zadnjih tednih je vlada predstavila ukrepe, s katerimi želi prihodnje leto upočasniti tempo zadolževanja vsaj toliko, da ji v tujini ne bodo zaprli pipice. Temu se pri nas zavajajoče reče varčevanje. »Varčevali« bodo tako, da bodo podaljšali veljavnost 50-odstotnega razreda dohodnine, uvedli davek na dodani sladkor v pijačah, popravili (morda pa raje pohabili?) metodologijo vodenja prilivov, precej bolj obremenili študentsko delo, povišali upokojenske regrese, verjetno pa tudi še naprej višali dajatve na pogonska goriva, ki zdaj znašajo že okoli 60 odstotkov končne cene in so se samo od julijskih volitev povišale že za več kot desetino.

Veliko o naštetih ukrepih pove že to, da bodo predvidoma največji finančni učinek imele spremembe metodologije. Javne finance bodo torej uravnotežili tako, da jih bodo drugače vodili. Saj razumete, kam pes taco moli, kajne?

Človek bi upal, da bo nekaj optimizma vlilo vsaj tistih nekaj rezov v javno porabo, ki so jih napovedali, vendar tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. A preden kaj več rečem o tem, naj se ustavim pri »ukrepu«, ki neposredno zadeva mojo generacijo – pri dodatni obremenitvi študentskega dela. Naj bom na začetku zelo jasen: študentsko delo je anomalija na trgu dela, ki ruši konkurenčna razmerja, je diskriminatorno in zato spodbuja zlorabe, saj ga kot ugodnejšo obliko zaposlitve želijo opravljati tudi neštudenti in fiktivni študenti. Tako je povsem upravičeno zagovarjati tudi odpravo študentskega dela v celoti – delo je namreč delo, pa če ga opravlja študent ali energična babica.

Nenaklonjenost temu, da zakon arbitrarno ustvarja privilegirane skupine, je smiselna. Ampak (!) hkrati velja dodati, da je trenutno študentsko delo še najbolj prožna in zmerno obdavčena oblika dela, ki je državljanom pri nas na voljo. Tako pomeni (sicer res klavrn) korektiv povsem zavoženi delovnopravni zakonodaji in huronskim dajatvam na delo, s katerimi nas, državljane, na vsak način poskušajo prepričati, da se delati – vsaj legalno – preprosto ne splača.

Predlog, ki ga je v imenu ministrice za delo Anje Kopač Mrak te dni predstavil državni sekretar Dejan Levanič, predvideva, da se breme dajatev na študentsko delo poviša z zdajšnjih 23 na okoli 36,5 odstotka. Socialno čuteča in mladim naklonjena vlada bo torej obdavčitev ene zadnjih zmerno obdavčenih oblik zaposlitve povišala za skoraj 60 odstotkov.

Paradigma, ki jo vlada s to potezo zasleduje, je, da je treba različne oblike dela izenačiti. Do sem vse v redu. Na žalost pa se jih je odločila izenačiti tako, da bodo vse enako slabe namesto enako dobre. Ko sem letos poleti na Umarjevi konferenci Strukturni izzivi slovenskega gospodarstva na to opozoril drugega sekretarja na že takrat SD-jevem ministrstvu za delo, Petra Pogačarja, je to potrdil in poskušal upravičiti, češ da študentsko delo »pomeni nelojalno konkurenco«. Že, že, a težava je v pretirani obremenitvi preostalih oblik dela, ne v prenizki obremenitvi študentskega dela.

Ne vem, kateri sprevrženi piarovec se je domislil slogana »Vsako delo šteje«, ki ga politiki uporabljajo ob zagovoru teh sprememb na trgu dela, a sporočam mu, da ni prav nič duhovit. Piramidna shema, v katero poskušate ujeti mojo generacijo, se podira. Verjetnost, da bomo vplačane prispevke še kdaj videli, je tako rekoč nična, že zdaj namreč skoraj tretjino izdatkov Zpiza pokrijemo s transferjem iz proračuna, sredstva za to – v letih od 2009 do 2013 povprečno 1,42 milijarde na leto – pa si moramo sposoditi. Da o oportunitetnem strošku, ker bi lahko ta denar sami precej bolje naložili, sploh ne začnemo.

Povečani prilivi iz študentskega dela bodo imeli na pokojninsko luknjo zanemarljiv vpliv, pokrili bodo kvečjemu Erjavčeve apetite po povišanih regresih. Mladi od tega nimamo nič. Škodi nam celo dvakratno; prvič neposredno, ker bomo bolj obdavčeni, drugič posredno, ker si vlada s tem kupuje socialni mir, da bi bilo manj zahtev po reformiranju pokojninskega sistema (pri starejših, mladi se po večini tako ne zavedajo, kako jih pokojninska luknja zadeva). Medgeneracijska goljufija se torej le še povečuje in utrjuje položaj.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.