»Padel je poslednji zastor najine tragikomedije, namesto rož le mrtva riba in fotodraž iz Azije …« si je uspešnico Mi2 minuli teden najbrž požvižgavala Alenka Bratušek medtem, ko ji je Zoran Janković pred vso Slovenijo končno le priznal: »Ti nisi ta, ki prebere moj znak, Ti nisi ta, ki ustavi moj vlak, … nje.«
Politična burka, ki smo jo minuli teden spremljali v medijskem prime time-u ima sicer malo skupnega z žalostno tematiko Tončeve pesmi, precej več pa z žalostno usodo naroda, kateremu je zaigrana.
Samo v deformaciji demokracije po slovensko je mogoče, da čez noč ustanovljena ad hoc stranka z enim samim smislom in razlogom obstoja tega nemudoma izpolni preko instant zmage na volitvah in (nekoliko kasnejšim) prevzemom oblasti. A posledica tega je »improvizacija na improvizacijo« kot strategijo političnega delovanja Pozitivne Slovenije analitično označuje doktor politologije Igor Lukšič. Danes, ko se vseslovenska javnost z mediji vred zgraža nad Jankovićevim »egotripom večjim od države« bi ne smeli pozabiti, da so ga oni sami hvalili, častili in na koncu tudi izvolili. In kdo je izvolil Alenko Bratušek? Ste pred letom dni sploh vedeli, da obstaja?!
Karkoli si že mislimo o Zoranu Jankoviću, mu gre priznanje, da je eden redkih, če ne edini, ki je v to zgodbo vstopil iskreno. Pravzaprav njegova iskrenost sega vse v začetke, ko se je iz povprečno (ne)uspešnega družinskega podjetja povzpel v sedež enega največjih slovenskih veletrgovcev. Požegnanemu od gospodarjev so se mu vrata do nebes elite novodobnega pajdaškega kapitalizma na stežaj odprla.
Zoran še danes iskreno verjame, da je njegov uspeh posledica lastne sposobnosti in delavnosti – od tod tudi pristen »ne, ne« na razvpito Ropovo oštevanje : »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!«. Kako pa bi človek v to podvomil, če ti sodelavci, oportunisti in priskledniki, strici, tete, mediji, objokane trgovke in vsakdo s pet minut časa že desetletje venomer ponavlja: »Zoki ti si car, Zoki ti si car!«. Kako lahko potem dojameš, da je te pravljice kar naenkrat konec?!
Od tu izvira celoten nesporazum te farse, ki so jo politični amaterji v PS uprizorili minuli teden.
Ne posebno brihtne glave, kakršen pač Zoran je v resnici, enostavno noče razumeti, da je meteorski vzpon »njegovega otroka«, kot ljubkovalno pravi stranki, posledica dobro podmazane mašine stričevskega agitpropa in ne njega samega. Resda brez njegovega happy smajla ne bi šlo. A za veliko sceno je bil leta skrbno grajen preko medijsko izpostavljenih direktorskih triumfov. Vložek vanj ni bil zaman, vendar mu je uspeh stopil v glavo, kar je skupaj s trmastim karakterjem botrovalo samovolji, v kateri je zakockal volilno zmago in premierski stolček. Prav takrat je bil odpisan in v rezervnem scenariju se je leto dni zatem v njegov fotelj povzpela anonimna AB.
Zato, če ste se včeraj čudili, kako je v pregovorno demokratični državi mogoče, da o pravici do kandidature za predsedniško mesto v neki politični stranki odločajo vsi drugi, samo njeni člani ne, vam je sedaj verjetno jasno. O tem so presodili tisti, ki so to stranko dejansko spravili tja kjer je; strategi iz ozadja preko svojih političnih marionet in medijskih pokorjencev.
Več: blog Drugega sveta