R. Čakš, blog: Razgledi s križa objektivne odgovornosti

Minuli teden se je v Sloveniji zgodilo nekaj do sedaj ne videnega. Zaradi objektivne odgovornosti sta odstopila vodilna moža organizacije večjega družbenega pomena. Ali sta to storila po lastni iniciativi ali na sugestijo višje instance ni toliko bistveno kot dejstvo, da v Sloveniji institut (objektivne) odgovornosti ni več »jeti, ki baje obstaja, a ga v praksi še nihče ni videl«.

Zgled z zanjo bolečim žrtvovanjem vodilnih intelektualnih ideologov katoliška Cerkev postavlja z namenom javne moralne katarze in novega začetka na finančno skromnejših, a duhovno bogatejših temeljih. Vendar se po prvih odzivih zdi, da s precedenčnim zgledom tovrstnega odpustka v dominantnih medijih in javnosti vsaj kratkoročno niso dobili. Ob prebiranju slovenskega tiska človek prej dobi občutek hijenskega napada na večnega ideološkega sovražnika v trenutku izkaza njegove ranljivosti, šibkosti. Vzorec, ki je zelo nevaren za demokratično družbo na splošno. Poglejmo zakaj.

V Sloveniji imamo ogromen problem v prevzemanju objektivne odgovornosti na vseh družbenih nivojih, najbolj opazno pa v politiki, gospodarstvu, sodstvu. Za razumevanje termina »objektivna odgovornost« je pomembno povedati, da ta izvira iz funkcije, ki jo nekdo zaseda in ne iz subjektivne vpletenosti v sporno dejanje. Kljub temu v Sloveniji za napačne odločitve na svojem področju praktično nihče ne odgovarja, razen z ogorčenimi vzkliki: »Zakaj neki, lepo vas prosim?!?«

Sedaj lahko ta strah pred prevzemanjem objektivne odgovornosti vsaj delno razumemo. Pred časom ga je najnazorneje opisal Zoran Janković, ko je zahteve po odstopu z mesta župana Ljubljane zaradi vpletenosti v korupcijsko afero zavrnil s pojasnilom, da bi javnost to lahko interpretirala kot priznanje krivde. Iz podobnih razlogov ne odstopajo ministri, poslanci, bankirji, menedžerji, oziroma kdorkoli, ki je za kakšen polom odgovoren po funkciji in ne nujno osebno. Sklepajoč po medijskih odzivih na odstopa Stresa in Turnška so njihovi strahovi upravičeni.

Katoliška Cerkev v Sloveniji se je tako znašla v lose-lose situaciji, saj njeno dejanje samožrtvovanja ni umirilo, temveč še potenciralo napade nanjo s strani njenih večnih kritikov. Ti gredo v absurdu spopadov ideologij tako daleč, da so se za uničenje intelektualnega vodstva domačega ideološkega sovraga na neki fiktivni ločnici med lokalno in globalno Cerkvijo pripravljeni (začasno) postaviti na stran matice. Vatikana torej, na račun katerega sicer ne štedijo z zaničujočimi ocenami o »tuji državi, ki preko lokalnih izpostav krade in zaseda našo, slovensko imovino«. Priložnostni zavezniški obrat torej, vreden logike »cilj opravičuje sredstva«, ki je v matrici domačega kulturnega boja prej zgodovinsko pravilo kot izjema, in to na obeh straneh.

Med Vatikanom in njegovimi lokalnimi Cerkvami seveda ni kakšnih ločnic ali sporov, še manj med papežem in njegovo Cerkvijo. Samo v našem norem svetu se lahko v osrednjih TV poročilih (komercialke) sliši bebavost nepredstavljivega formata: »Papež Frančišek je udaril po katoliški Cerkvi …«. Papež je Cerkev, skupaj z množico kardinalov, ki so ga večinsko izvolili v rekordno kratkem času in ki skupaj s škofi, duhovniki ter laiki tvori največje svetovno duhovno občestvo.

A pripadajo mu ljudje s človeškimi slabostmi in napakami; od tod anomalije, kot so pedofilski škandali ali gospodarske katastrofe manjšinskih, lokalnih udov vesoljne Cerkve.

Prav zaradi tega je Cerkev organizirana tako, da lahko v ud, ki jo pohujšuje, zareže brez večje škode za nedolžno večinsko občestvo. Nadškofije in župnije so tako samostojne pravne osebe in same prevzemajo odgovornost za svoja dejanja.

Pozivi celotni Cerkvi na Slovenskem k poplačevanju dolgov so tako všečni hujskaški propagandni populizem, ki pravno-formalno nima nobene podlage, kar seveda tisti, ki ga za notranjepolitične potrebe razpihujejo, zelo dobro vedo.

Kdo bo torej po tej logiki vrnil prihranke kupcem delnic državne NKBM, ki so jih pred leti kupili po 28 evrov, danes pa so vredne 0,1 evra? Kdo bo davkoplačevalcem vrnil milijarde, vložene v državne banke ali stomilijonska proračunska nakazila v propadajoča podjetja? Ste morda zasledili, da je za izgube države in državljanov kdo prevzel odgovornost, morda odstopil, ste slišali kakšen priimek? Znana niso niti imena odgovornih, kaj šele, da bi od njih kdo terjal vračila dolgov.

Več: blog Drugi svet