V ZDA se že več kot leto dni vleče zgodba o tem, koliko je na tamkajšnje zadnje predsedniške volitve vplivala Rusija. Poskuse vpliva na politični proces, vdorov v računalniško infrastrukturo, vplivanja prek “fake news” ali zgolj robotiziranih “re-tweetov”, ali pa prek lastništva medijev so zaznali tudi v vrsti evropskih državah, sledi pa so po navadi vodile do ruskih strežnikov, četudi tega oblasti niso mogle zanesljivo dokazati.
Putin pridobiva najbolj nenavadne zaveznike
Današnji ruski oblasti so po godu avtoritarni in konservativni voditelji. Ustreza pa ji tudi kaos, ki ga v liberalnih demokracijah Zahoda prinašajo populizem, terorizem in migracije. Če spremljate Russia Today vam to postane več kot očitno: na Zahodu je kaos, v Rusiji red in stabilnost, takšno je osnovno sporočilo. Zato sejejo strah pred liberalci, pred islamsko grožnjo, homoseksualci. Pri tem nedvomno naletijo na odprta ušesa tistega dela zahodnih volilnih teles, ki se jim zdi, da gre levičarski socialni inženiring predaleč: bodisi z novimi in novimi pravicami istospolnih na račun tradicionalne podobe družine ali z nepremišljeno politiko široko odprtih vrat za vse migrante. Svoje pridá katoliško občudovanje ruske pravoslavne duše. Na tak način si Putin pridobiva najbolj nenavadne zaveznike, v bistvu pa rahlja moč Zahoda in širi ruski vpliv, ki seže do samih vrhov politike zahodnih držav – spomnimo se, kako je v Moskvo pred francoskimi predsedniškimi volitvami potovala Le Penova, očitno prepričana, da bo s tem deležna občudovanja svojega volilnega telesa.
Ruski – legalni in nelegalni – vpliv na javne zadeve v zahodnih državah je že nekaj let predmet ne samo zaupnih poročil diplomatov in obveščevalnih služb, ampak javnih izjav politikov in poročanja medijev. Slovenija je pri tem redka izjema.
Lani novembra je Putin odlikoval aktualnega župana Ljubljane in ministrico iz vrst Socialnih demokratov. Maja je bil s partizanskimi veterani pri Putinu v Moskvi Kučan. Gradbenik (in arhitekt?) intenzivnih stikov z Rusijo pa je aktualni zunanji minister, ki to opravičuje z ekonomsko diplomacijo. V mednarodni ustanovi Foruma slovanskih kultur, ki jo je – izvirna in v osnovi dobra ideja! – že pred leti ustanovila prav Slovenija, igra ruska prva violina. Na Žalah je lani zrasel spomenik, ki je – ob vsem spoštovanju do ruskih žrtev – vendarle nesorazmeren glede na njihov doprinos k boju proti nacistom na slovenskih tleh, nesorazmeren pa je tudi prostorsko. Sberbank je že tu in morda bo v prihodnosti še kaj prevzela … Prva tuja univerza pri nas je prav ruska, v Kopru. V Mariboru pa bosta obe državi skupno raziskovali drugo svetovno vojno …
Rusija nima sreče. Predolgo se je otepala posebej nazadnjaškega fevdalizma, potem pa postala lahek plen boljševikov. Nato je trpela dvojno: Stalinov teror in hkrati ogromen krvni davek v drugi svetovni vojni. A je obenem vsilila komunizem Vzhodni Evropi. Mehki in razumni Gorbačov je utrl pot spremembam v tem delu Evrope, manj uspešno pa doma, kjer ni uspel iti do konca. Jelcin je na široko odprl vrata in povzročil socialni prepih, ki ga ni mogel obvladati. Do neke mere je to uspelo Putinu, a za visoko ceno omejevanja demokratičnih svoboščin in z vzpostavitvijo vazalov v državni administraciji in v regijah, ki v zameno za korupcijsko rento vzdržujejo red in preprečujejo javno nezadovoljstvo. Da Čečenije ne omenjamo, prav tako ne podpore sirskemu predsedniku Bašarju.
Putin na poti obnove nove velike Rusije
KGB-jevska izkušnja in geopolitične ambicije dolgoletnemu ruskemu predsedniku ne dajo miru. Na poti obnove nove velike Rusije v njegovih očeh ne stojijo le ZDA, ampak tudi Evropa in nekdanje članice Varšavskega pakta, zdaj prozahodno usmerjene. Zdi se, da za Putina in njegove somišljenike veličina Rusije žal ni v svobodi in blaginji najširšega kroga njenih državljanov, ampak v plutokraciji in navzven močni državi. Z naravnimi viri bogata največja slovanska država ni ubrala poti notranje konsolidacije in emancipacije v zunanjih odnosih, s čimer bi lahko postala resnični magnet evropskemu (slovanskemu) Vzhodu. Namesto tega v tem delu Evrope privlači le lokalne elite dvomljivega slovesa .
Slovenija nima negativne zgodovinske izkušnje s Sovjetsko zvezo. O Rusih melanholično razmišljamo skozi Rusko kapelico pod Vršičem in pan-slovanske sanje 19. stoletja, malce bolj otipljivo pa zlasti skozi Krko in Riko. A – z izjemo Pahorja in morda še koga na desnici – je iz slovenskih razmišljanj o odnosih z Rusijo popolnoma izginil varnostni vidik. Slovenija je majhna in strateško malo pomembna (z izjemo svojega izhoda na Jadran iz Srednje Evrope), a svoj pomen v očeh Zahoda še zmanjšuje, ko naivno odpira vrata Putinovi Rusiji, misleč, da pri tem ne tvega ničesar ne zase in ne za Zahod, in hkrati, da je prav ona dovolj pametna in spretna, da se izogne morebitnim pastem ter pobere nekaj žličk smetane, ki ni dosegljiva za Rusijo bolj problematičnim državam.
Bližajo se junijske parlamentarne volitve. Si bomo upali zastaviti – in nanj tudi odgovoriti – vprašanje, koga bi si Putin želel na oblasti v Sloveniji? Pa tudi, kaj so za to slovenski Putinovi ljudje pripravljeni narediti in kaj morajo storiti? Novičok v Salisburyu in “prepričljiva” zmaga Putina na zadnjih volitvah bi morala biti alarmna zvonca, ki bi zbudila tudi Slovenijo.
