Preteklo sredo se je v slovenskem hramu demokracije zgodil državni udar. Skupina 58 poslancev je meni nič tebi nič z »ne-sklepom« razglasila, da enega med njimi ne marajo več in so mu preprosto vzeli mandat, ki mu ga je podelil Suveren na popolnoma legalnih in legitimnih volitvah. Če kdo še ne ve: Janez Janša je kandidiral v skladu z vsemi slovenskimi zakoni, bil izvoljen v skladu z vsemi slovenskimi zakoni, mandat so mu potrdili vsi zato pristojni organi. Zdaj pa je v parlamentu večina, ki je nevarno blizu dvotretjinski večini, ta mandat, ki mu ga niso podelili parlamentarci in je v skladu s slovensko ustavo in zakonodajo, so mu ga kar tako vzeli. Iz vsega dogajanja je razvidna osebna in nerazumna antipatija do osebe Janeza Janše, ki je tako žolčna, da je veliki množici poslancev zameglila razum. Druga možnost bi pa bila, da so delali po nareku udbo-partijskih navodil iz Murgel. Žal sem prepričan, da je bil parlamentarni državni udar pravzaprav plod enega in drugega razloga. Prav zato imamo danes v Sloveniji ne le političnega zapornika, temveč na več kot enem pomembnem mestu prave udbovce, kršitelje človekovih pravic po nalogu in nareku komunističnega režima in smo daleč, zelo daleč od svobodnega sveta. V Sloveniji nam danes vlada KPS oz. tisto, v kar se je ta zločinska stranka v preteklih dveh desetletjih prelevila.
Kako je mogoče, da smo padli tako nizko, da smo pravzaprav v podobni nesvobodi kakor v najtrši komunistični dobi? Se spomnite zgodbe o dveh laboratorijskih žabah, ki jih potopijo v vročo vodo? Prvo vržejo v vrelo vodo. Žaba se upira in takoj pogine. Drugo potopijo v mrzlo vodo in dvigajo temperaturo dokler se brez vsakega odpora ne skuha in prav tako pogine kakor prva. Slovenija je doživela oboje. Prva žaba je generacija, ki je doživela revolucijo. Na vso silo so jo vrgli v krvavo morijo, ki se ji je z vsem dostojanstvom in odločnostjo uprla. Končala je v Hudi jami, Kočevskem Rogu in drugih 600 moriščih po vsej naši lepi deželi. Morilci, prevaranti, hlapci, ki so zlorabili najtemnejšo uro naše zgodovine in jo »zabelili s slovensko krvjo«, so nam odslej z lažjo in trdo roko vladali. Potem pa je prišla čudovita zgodovinska ura, ko je komunizem v Evropi propadel. Takrat smo tudi mi zaslutili svojo priložnost in smo se osvobodili ječe narodov, Titove SFRJ. Nastopila je doba svobode in demokracije. Pridobili smo si samostojno in mednarodno priznano državo. Pred 23 leti so komunisti za hip verjeli, da bodo resnično izgubili oblast. Mi pa smo tudi upali, da bomo odločno stopili na pot, ki nas vodi nazaj v skupnost evropskih narodov. Pa se nam je na tej poti zalomilo.
Najprej smo nasedli paroli »nobenih novih krivic«, s katero so tisti, ki so krivice delali in še delajo, hoteli zaščititi sami sebe in nismo izvedli lustracije, ampak takoj volili partijskega sekretarja na prvo mesto države. Potem se je oglasila druga parola, »ustavimo desnico!«, ki je bila usmerjena proti katoličanom v javnosti in smo se vrnili k starim in preverjenim, t.j. komunističnim kadrom. Kakor vsaka parola je tudi ta lažna, saj desnice, ki naj bi jo ustavljali v Sloveniji ni, ampak jo vidijo strahovi tistih, ki so se zapisali boljševizmu. Imamo pa danes skrajno levico v obliki mladih reakcionarjev in ostarelih anarhistov iz državnih jasli. Vmes smo dovolili, da je propadel edini pomladni dnevnik in tako izgubili pluralnost v medijskem prostoru. Od tedaj je šlo le še navzdol. Peterletovi vladi so »demokrati« zarili nož v hrbet. Propadel je DEMOS, nastopila je LDS, pristna naslednica SZDL-ja, ki nam v taki ali drugačni obliki vlada še sedaj. SZDL pa je obvladovala partija, kakor sedanjo in prejšnjo vlado obvladuje tisto, kar se je nekoč imenovalo UDBA, zdaj pa jim pravimo strici v ozadju. Če temu golažu dodamo še vrsto napačnih volilnih odločitev, ki postajajo iz dneva v dan slabše, Gabrovo ideološko zabetonirano in zaplankano šolstvo, ki ne dopušča nobenega pravega in resničnega poznavanja krščanstva ter vse napake vodstva Cerkve vse tja do Maribora, potem dobimo sedanje stanje, ko skupina poslancev brez vsakega sramu, pod taktirko človeka, ki je nadziral svoje sodržavljane, ki niso bili na liniji, izvrši v samem parlamentu, pred TV kamerami državni udar. Kajti točno to so naredili v sredo, 15. oktobra 2014 v slovenskem parlamentu.
Od tu naprej se lahko zgodi karkoli s komerkoli. Če komu nisi všeč, lahko sproži sodne mline in te da zapreti, odstraniti, zatreti … sporočilo javnosti bo vedno jasno: bolje, da ste tiho. V Sloveniji vladamo komunisti, bi rekel pokojni gobar!
Stanje danes pa je prav zaradi postopnosti, s katero je nastopilo, slabše kakor je bilo 1945 leta. Takrat so bili ljudje prestrašeni, ker so vedeli za sistematičen in namerni pokol Slovenske narodne vojske, naših najboljših fantov, naših mučencev. Takrat so ljudje vedeli, da so namesto uglednih in spoštovanih voditeljev nastopili ljudje, ki so svoje odloke podpisovali s krvjo in so pokradli vile, slike ter drugo premoženje. Ljudstvo pa pahnili v revščino in lakoto. Takrat se je to vedelo in videlo. Ljudstvo je imelo naraven čut protikomunistični čut in nravno je bilo na bistveno višji ravni kakor danes. Danes pa smo moralno bolni. Čuta za svobodo nimamo, kajti svobodo smo zamenjali s propadom. Danes smo zelo blizu tega, da bodo omejili s pogumom in odločnostjo priborjeno svobodo govora in bodo z zakoni prepovedali vsako pošteno kritiko in drugačno razmišljanje od uradno dovoljenega. Danes bo kakor nekoč, če si te pravice ne bomo jemali sami in zanikali komurkoli, da predpiše, kaj se sme povedati in kritizirati in česa ne. Posebno, ko gre za zaščito družine in zakona, življenja od spočetja do smrti in tudi, ko gre za nedolžnost političnih zapornikov oz. navadnih ljudi, ki ne pripadajo nobeni privilegirani manjšini. Spet smo na robu totalitarizma, ki ni nič drugačen kakor nekoč, smo kakor ona druga žaba, ki jo postopoma kuhajo. Vse kaže, da tega ne vemo.
Vedeti postaja težko in čedalje bolj boleče, a se nočemo umakniti temu trpljenju. Še vztrajamo, ker verjamemo v resnico in pravico, čeprav se marsikomu, npr. vsem tistim, ki so se naveličali hoditi na volitve, zdi beg v individualizem edina možna rešitev. Ker pa nas ne pobijajo kakor nekoč, temveč samo zatirajo in preganjajo, beg ni prava rešitev. Potrebno je ostati in se boriti, kajti če nam ne ostane drugega, umirajmo za ideale, ki so vredni življenja. Umirajmo za pravico vedeti in misliti z lastno glavo, govoriti svobodo v spoštovanju in nestrinjanju do drugače mislečih, borimo se zato, da nas ne bodo zapostavljali, ker nismo njihovi. Borimo se tudi zato, da smemo biti verni in je to povsem normalno stanje.
Politična škoda, ki so jo poslanci naredili v parlamentu preteklo sredo, je huda in težko popravljiva. Čas je, da začnemo delati.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
