Spomnim se, da me je v znamenitem Gibsonovem filmu Kristusov pasijon najbolj presunil eden zadnjih prizorov – križanje samo. Sploh se mi je zdela izjemna lastnost filma, da je znal realistični prikaz Jezusovega trpljenja združiti s simbolnim presežkom. Do tedaj to ni dobro uspelo nobenemu film o Jezusu: ali so se osredotočili na versko-simbolni naboj zgodbe in samo dogajanje prikazali shematično, melodramatično (spomnimo se npr. blockbusterja The King of Kings, Nicholas Ray, 1961) bodisi so vztrajali zgolj na »realnosti«, na površinski ravni golega sosledja dogodkov skozi zgodovinsko rekonstrukcijo (najboljši primer je verjetno Pasolinijev Il Vangelo secondo Matteo, 1964).
Gibsonov film pa poveže simbolno in realno, vidno in nevidno, sublimno in vsakdanje, lepoto in zavrženost – tudi iz tega vidika je globoko katoliški film. Mimogrede: njegova katoliškost se kaže tudi v izjemnem prikazu Marije, ki se v širokem loku izogne površnemu sentimentalizmu, s katerim se pogosto prikazuje njen lik, in s pretresljivo preprostostjo pokaže bistvo Marijine osebnosti, kakor nam jo posreduje katoliška tradicija (seveda se da film gledati tudi iz izrazito protestantskega zornega kota: a o tem kdaj drugič, morda).
Prizor križanja je glede tega najbolj značilen.
Gibsonov Pasijon je eden redkih filmov, v katerem je prikazan dejanski potek križanja: gre pravzaprav za natančno rekonstrukcijo tehnične izvedbe tega kaznovanja.
Priznajmo si: pribiti človeka na križ, pa čeprav je bil od maltretiranja na robu smrti, najbrž ni bilo enostavno opravilo. Zahtevalo je precejšnjo mero spretnosti. Za to je bil potreben izdelan sistem. In film nam dejansko prikaže križanje kot – dodelano obrt s specifičnimi pravili.
Recimo, da bi danes med nami, povprečnimi mladimi urbanimi zahodnjaki v nekakšnem bolestnem eksperimentu izbrali skupino in jo postavili pred nalogo, naj križa živega človeka. Si predstavljate?
Kje sploh začeti z »delom«? Celotna zadeva bi zgledala kot prizor iz kakšne srhljivke. Groza v pogledu nesrečne žrtve, vpitje, brizganje krvi, lomljenje kosti in sklepov, omedlevanje. In recimo, da bi režiser tega grotesknega eksperimenta ne popustil, dokler kaznovanje ne bi bilo opravljeno do konca. Med nespretnim obotavljanjem, adrenalinsko omotico, potenjem, bruhanjem, morda celo kakšnim živčnim zlomom neveščih rabljev bi žrtev trpela dolge ure neznosnih muk, preden bi bil križ postavljen. Če bi sploh bil. Zadeva bi se nedvomno končala v pošastni mesariji.
Legionarji v filmu pa natanko vedo, kako se stvari streže. Kamera vestno zabeleži vsak korak postopka in gledalec lahko upravičeno domneva, da se dogajanje v filmski pripovedi odvija v realnem času. Medtem, ko se Jezusovo telo v mukah zvija na križu, pa se vojaki okoli njega okretno lotevajo opravil: točno vedo, kaj je potrebno narediti, kje je potrebno prijeti in kako si sledijo koraki postopka. Na trenutke se jim kaj zalomi, takrat na pomoč priskoči nadrejeni, ki ima bogate izkušnje iz te butaste province, kjer mrgoli upornikov in fanatikov. V dobrih desetih minutah je stvar končana. Iz izrazov legionarjev, njihovih spretnih in odločnih gibov, ki ne poznajo obotavljanja, se vidi, da vejo, kako se stvari streže. Dobro vejo, kaj delajo.
In tu se vidi mojstrovina režiserja. Prav sredi tega hitro in profesionalno izvedenega opravila, ko postane gledalcu, ki ga spremlja skozi vsako podrobnost, jasno, da njegovi izvajalci točno vedo, kaj morejo narediti, Jezus izreče znamenite besede iz evangelija po Luki: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Kaj pomeni, pravzaprav, da ne vedo, kaj delajo? Kakšne narave je njihova nevednost?
Večina filmskih pripovedi izbere eshatološko interpretacijo: ne poznajo vesoljno-zgodovinske razsežnosti svojih dejanj. Ne vedo, da ubijajo Božjega sina.
Gibsonov film se sicer ne odreka tej kozmično-historični razsežnosti, a poudarek jasno preusmeri na moralni vidik. Ne vedo, da ubijajo Boga, ker ne vedo, da – ubijajo človeka. Ne zavedajo se etične implikacije svojega početja. In Pasijon na tem mestu, kot noben drug film, prikaže antropološko analizo, mikrostrukturo te zaslepljenosti.
Tu ne gre za to, da vojščaki ravnajo brez razmisleka o posledicah svojega početja ali brez zavedanja o eshatološkem pomenu tega, kar počnejo. Niti ne gre za to, »da bi jim zakrknilo srce«, da bi bili zaslepljeni od sovraštva – to je kvečjemu posledica, ne vzrok njihove zaslepljenosti.
Ne vedo, kaj delajo, ravno zato, ker še kako dobro vedo, kaj delajo. Ker so vešči v znanju tega sveta, v tehnologiji vladanja in kaznovanja, ki je tako ali drugače tehnologija trpljenja. Ne vedo, kaj delajo, ker nimajo distance do svojega početja, ker so popolnoma potopljeni v rutino, poosebljeni z železno logiko izpolnjevanja ukazov, vpeti v dialektiko stimulusa in odziva (kot prekrasno priča skoraj naturalistični prikaz njihovega grobijanskega zabavljaštva).
Jezus prihaja ravno kot veliki razdiralec te rutine, kot tisti, ki na vsaki točki zahteva diferenciacijo, kot tisti, ki prinaša razdor, ker z mečem prekinja tokokrog normalnosti sveta, ujetega v greh in smrt. Toda ta meč – je ljubezen.
