Prva slovenska čarovnica je bila plemkinja

V našem kolektivnem spominu čarovništvo sega nekako v temni srednji vek. Vendar temu ni čisto tako. Čarovništvo, ki so ga pripisovali predvsem ženskam, sega v obdobje reformacije in baroka in je zamrlo šele v 18. stoletju v času razsvetljenstva.

Gre za prakso, kjer naj bi se znanje o svetu in vplivanje nanj pridobilo s pomočjo mističnih nadnaravnih sil. Deli se na zeliščarstvo, zdravilno magijo, živalsko magijo in še kaj bi se našlo. Gre za slabšalno oznako za poganske rituale, s katerimi so želeli ljudje pridobiti kakšno uslugo od »nepravih« bogov, ali pa jih samo pomiriti.

Običajno se je dejavnost očitala ženskam, ki so bile nekoliko posebne, živele drugače in se ukvarjale s pripravo številnih zvarkov. Nekaj za odpravljanje nezaželenih nosečnosti, nekaj pa iz čiste zastrupljevalske dejavnosti. Oblast ni imela nobenega posluha za tovrstno dejavnost. Smrt nezaželenega otroka je smrt bodočega davkoplačevalca, smrt kateregakoli drugega človeka, ki je bil »začaran«, »zastrupljen«, pa smrt trenutnega davkoplačevalca, ki je povzročala nemir v družbi. Oblast tistih časov se je z vsemi silami trudila izbrisati tovrstno dejavnost.

Dejavnost se je pripisovala predvsem osebam najnižjih slojev, a prva obsojena slovenska čarovnica je bila plemkinja Veronika Deseniška, druga žena celjskega grofa Friderika II.

Rojena je bila leta 1380 kot hči nepomembnega hrvaškega plemiča. Kot mlado dekle se je zapletla v afero s Friderikom II., ki je bil dedič mogočnega rodu Celjskih grofov. Da bi bila nesreča še hujša je bil grof že poročen in se je zaradi Veronike na zelo sumljiv način znebil svoje žene Elizabete Frankopanske. Članice ene najmočnejših hrvaških rodbin.

Dogajanje okoli sumljive smrti žene in nato skrivna poroka z Veroniko je sprožila splošno ogorčenje. Še največ s strani Friderikovega očeta, celjskega grofa Hermana II. Poroke so bile v tistih časih ekonomski dogovor in Veronika je bila nevesta čisto izpod pričakovanj starega grofa, ki je imel s sedaj globoko užaljenimi Frankopani velike politične načrte.

Mladoporočenca sta želela živeti stran od Celjanov in sta si nad Kočevjem zgradila grad Fridrihštajn, ki danes obstaja v obliki urejene ruševine. Veronika je Frideriku rodila sina, a odpor očeta je bil prehud. Friderika je ujel in spravil v hišni pripor, Veronika pa je bila kar naenkrat kneginja na begu.

Lep čas se je skrivala po različnih gradovih, nekaj po gradovih sorodnikov, na koncu pa se je zgodilo neizogibno. Ujeli so jo in v Celju je leta 1425 potekal prvi čarovniški proces pri nas. Herman II jo je obtožil, da je s čarovništvom obnorela njegovega sina, da jo je poročil. Veronika je imela dobrega zagovornika, zato jo je sodišče oprostilo krivde. Za trenutek se je zdelo, da je afera zaključena. Pa se Herman II ni dal. Veroniko je dal zapreti v grad Ojstrica in jo dal leta 1425 utopiti.

Friderik II je bil neutolažljiv in se v nadaljevanju ni več poročil. Po očetovi smrti je on postal celjski grof in tedaj je zavel nov veter. Truplo njegove nekdanje žene so prekopali v samostansko cerkev kartuzijanskega samostana Jurklošter. Nam pa je ostala zgodba o srednjeveški ljubezni in spomin na prvi čarovniški proces pri nas, ki se je za glavno udeleženko zelo slabo končal.