Zagotovo kristjan ne more priznavati reinkarnacije, toda poganstvo vsebuje tudi koristne in pozitivne stvari. Tudi Krščanska Evropa je zrastla na določenih poganskih temeljih ali vsaj ruševinah antičnega kulturnega bogastva. Poganska božanstva je vsekakor »pozabila«, je pa zato obdržala marsikaj s področja arhitekture, matematike, filozofije, telesne kulture in vse to vgradila v novi kulturni kontekst, kar je dandanes nekaj samoumevnega. Tudi pozneje je iz poganskih kultov ohranila določene elemente, ki so sedaj razumljeni kot del folklore, ljudske tradicije. Dvomim da se kdorkoli preobleče v kurenta ali čarovnico z iskrenim namenom, da bi preganjal kakšne zlohotne nadnaravne sile. Tudi nikakršne obsedenosti ali duhovnih preganjavic kurentovanje ne povzroča. Vsaj ni znano da bi. Gre za zanimiv ljudski običaj, del izročila, ki ga je vredno ohranjati, in ki bogati naša praznovanja ter vzbuja zanimanje etnologov, pa tudi turistov. Kaj dosti več kot to pa menda ne.
Patetično starozavezno čistunstvo
Če nekateri pravoverni kristjani zavračajo vse kar je azijatskega, razen morda avtomobilov znamke Nissan in kitajskih kulinaričnih dobrot, če ravno ne gre za pohane kače, potem je treba biti dosleden in obsoditi tudi to kar je na Stari celini ostalo predkrščanskega. Ob tem se je nujno vprašati kaj je pravzaprav resnični namen krščanstva? Da se človek po starozavezno obredno opere, vsakič, ko se dotakne česarkoli poganskega oziroma po animistično boji vsega okoli sebe, ker ga obkrožajo sami demoni. Srečal sem že namreč duhovnika, ki je iz zvočnikov izganjal hudiče, da ne bi motili nekega verskega srečanja. Mislim sicer, da ni egzorcist, je pa nekdo, ki se v svojih nagovorih dotika podobnih tematik kot izganjalci sami.
Krščanstvo je sol, luč in kvas ali detergent tega sveta?
Je krščanstvo sol, luč in kvas ali pa morda klistir Zemlje? Je njegov namen dati svetu okus, ga oplemenititi kot košček kvasa kruh, ga potemtakem narediti mehkejšega, bolj dojemljivega za Božjo navzočnost, ga razsvetliti, ali pa jo je potrebno temeljito očistiti z »WC račko« vseh poganskih madežev, na katerih kot bakterije razsajajo zli duhovi? Kitajska bo po vsej verjetnosti že v 15 ali 20 letih največja krščanska država sveta. Kako naj tamkajšnji verniki pristopajo do globokega in nadvse bogatega večtisočletnega izročila svojih prednikov? Naj na kulturnem področju dokončno »odbrusijo« kar ni uspelo komunističnemu primitivizmu in posvojijo evropsko kulturo, ki je »duhovno bolj varna«, ali pa še bolj preprosto – postanejo butasti potrošniki, sužnji izpraznjene duhovnosti – moderne popkulture z nakupovalnimi središči, sexshopi, kinotekami, diskotekami, lunaparki, kjer ljudje bolj kot neko duhovno globino iščejo potešitev svojih živalskih nagonov po adrenalinu. Ker se s kopji ne morejo več po kamenodobno poditi za mamuti, to počnejo z noro zabavo na vlakcih smrti. Obenem je sicer potrebno, navkljub vse bolj globaliziranem svetu, v katerem se je krščanstvo prisiljeno vse pogosteje soočati z »nekrščanskimi praksami«, izpostaviti dejstvo, da med civilizacijami in kulturami razlike še vedno obstajajo. Če je morda Azijcem njihovo duhovno-kulturno izročilo bližje in razumljivejše, pa za nekega Zahodnjaka vsekakor utegne predstavljati »spolzek led«, saj težje prepozna vse eksotične nevarnosti.
Je svinjina nečista?
Pustimo času čas, da se interakcija med krščanstvom in poganstvom izkristalizira. Po nekaj desetletjih tega žal ni mogoče pričakovati. Pomembna razlika med starozaveznim judovstvom in krščanstvom se sicer skriva v svetopisemskem reku: »Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!« (Apostolska dela). Pravoverni Judje ne jedo svinjine in nasploh zavračajo vse kar je nejudovskega, medtem ko je reformirano judovstvo, torej krščanstvo namenjeno prav »nečistim poganskim množicam«, torej vsem kulturam sveta in ne le »elitnemu plemenu z gore Sion«. Tudi grška filozofija je bila morda svoj čas povsem nezdružljiva s krščanstvom.
Krščanska joga
Na zahodu in drugod po svetu se sicer že pojavljajo pristopi, ko določene vzhodnjaške tehnike služijo kot okvir krščanske molitve, torej nekakšen pripomoček. V skladu s tem pristopom se celo nekateri kleriki poslužujejo zen meditacije ali raztezalnih vaj iz joge, ki jih kombinirajo z »mantrami« s krščansko vsebino. Govora je celo o krščanski jogi in zen krščanstvu. V tem ne vidim nevarnosti sinkretizma, saj tehnika še vedno služi bistvu, to je veri v Kristusa in evangeljskemu izročilu. Seveda pa ni v skladu z dobrim starokatoliškim predkoncilskim duhom, kjer je vse približno tako togo, okostenelo in večno kot sama Božanska komedija Danteja Alighierija. V zahodni Evropi in ZDA so tovrstne prakse morda nekoliko bolj sprejemljive kot v srednji Evropi, kjer bi takšno početje marsikateri vernik, ki stvari vsaj malce pozna, nemudoma okronal za Satanovo delo. Bedasto se mi zdi demoniziranje vsega japonskega ali indijskega, skratka česarkoli kar le malce »zaudarja« po kakšni duhovnosti »sumljivega porekla«. Potem je vsaj potrebno biti dosleden in po Mojzesovo prepovedati uživanje nečistega sushija ter drugih specialitet Daljnega vzhoda, ker v skladu v nekaterimi vzhodnjaškimi filozofskimi nazori navajajo k vegetarijanstvu ali celo veganstvu, česar krščanstvo ne uči. Amen.
Je Harry Potter pošast iz Apokalipse? Je znamenje konca sveta?
Med nekaterimi eksorcisti gre opaziti tudi pretiravanje na področju literature, na primer o Harryju Potterju. Vzniknila so celo mnenja, da je omenjeni pravljični junak antikrist, pa zastraševanja z okultno simboliko, iskanje enakosti s hudičem, povezanosti s čarovništvom. Mnogi zlo odkrivajo že v samih zakonitostih pisanja omenjenih knjig, ali pa sveto zatrjujejo, da se avtorica J. K. Rowling tudi sama ukvarja z okultnimi praksami, ki jih dosledno opisuje pri svojem pisanju. Pojavili so se celo avtorji, ki so se lotili temeljitega analiziranja, odkrivanja tisočerih duhovnih nevarnosti za bralce in vsesplošnega demoniziranja. Menda so nekatere verske skupnosti po svetu kar zažigale to najbolj brano mladinsko literaturo. Celo omenjeni poljski eksorcist Posacki se je lotil temeljitega seciranja in zastraševanja družbe s podrobnimi pojasnili glede tehnik škodovanja, ki jih je v svojih delih zlonamerno uporabila Rowlingova. Tresla se je gora, rodila se je miš. Verjamem da lahko Harry Potter hipnotizira marsikaterega otroka, vendar pa odraslemu bralcu kakšen izvod za pokušino ne bo škodoval. Konec koncev tudi evangelij pravi: »… in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo.« Krščanstvo je svoboda in ne strah.
