V zadnjih mesecih se politične stranke, pa tudi ekonomisti in drugi, ukvarjajo z vprašanjem morebitnega vpisa zlatega fiskalnega pravila v slovensko ustavo. Sama prav posebnega mnenja o tem, ali je tak vpis v ustavo potreben ali ne, nimam, ker mi je ekonomija bolj kot ne tuja, je pa res, da vem, da ne smeš zapraviti več kot zaslužiš, sicer se ti slabo piše. In nič drugače ni z državo in njeno blagajno, kar pomeni, da je potrebno narediti vse, da tisti, ki odločajo o državnem proračunu in davkoplačevalskem denarju, ravnajo z njim enako skrbno in odgovorno kot gospodinja, ki mora poskrbeti, da v družinski blagajni konec meseca ne zmanjka denarja. In če se tega ne da doseči drugače kot s spremembo ustave – meni je prav. Vsekakor pa imam jasno mnenje o referendumu in o že večkrat začeti razpravi o uvedbi kvoruma za veljavnost referenduma ter omejitvi možnih predlagateljev razpisa referenduma.
Referendum, kot eden izmed temeljev neposredne demokracije, daje vsakemu polnoletnemu državljanu z volilno pravico možnost, da odloča o tistih vprašanjih, ki najbolj vznemirijo politično ali (in) družbeno javnost. V Sloveniji smo imeli v zadnjih 20 letih kar nekaj referendumov (o odpiralnem času trgovin, družinskem zakoniku, vstopu Slovenije v Nato, financiranje izgradnje TET3, itd.), pri čemer so bili eni bolj smiselni in potrebni, drugi manj. Strinjam se, da bi nekatera vprašanja, ki se znajdejo na referendumu, na primer izgradnja TET3 ali preoblikovanje Slovenskih železnic, vsekakor morala rešiti stroka in ne državljani, saj večina od nas, bodimo iskreni, na taka vprašanja ne moremo in ne znamo odgovoriti dovolj kompetentno in je naša odločitev velikokrat bolj povezana z (ne)podporo referendumskemu vprašanju politične stranke, ki jo podpiramo, kot pa z dejanskim poznavanjem vsebine vprašanja. So pa na drugi strani referendumska vprašanja, ki so nadvse pomembna za slovenski narod in kjer se lahko suvereno odločimo na podlagi naših vrednot in izkušenj.
Sama sem se, odkar imam volilno pravico, udeležila vseh volitev in referendumov. Menim namreč, da je to ne samo moja pravica, temveč moja dolžnost in moja odgovornost do moje države. Vsak bi moral imeti v zavesti, da s svojim glasom na volitvah ali na referendumu sooblikuje in odloča tudi o svoji in naši skupni državi. Vem, vsak ima tudi pravico, da se odloči, da ne gre na referendum, da raje ostane doma ali si tisti dan privošči kakšen izlet. Te pravice tudi ne želim nikomur vzeti (čeprav bi takoj podprla predlog obvezne udeležbe), vendar pa se ne morem strinjati, da bo tisti, ki ne bo šel na referendum, v resnici odločal o prihodnosti Slovenije. In prav to se bo lahko zgodilo, če bo uveden kvorum za veljavnost referenduma. In zaradi tega odločno protestiram proti uvedbi le-tega!
V Sloveniji je nekaj več kot 1,7 milijona volilnih upravičencev in vsak dobi pred referendumom na dom volilni listek. Vsak od teh 1,7 milijona volilnih upravičencev imamo torej pravico, da na referendumski dan obiščemo volišče in oddamo svoj glas. Vsak od nas se lahko svobodno odloči ali bo s svojim glasom podprl predlagano možnost ali ne. In vsak, ki svojega glasu ne odda, mora sprejeti dejstvo, da so se namesto njega odločili tisti, ki so na volišče odšli. Prav zato bi morala, četudi bi en sam človek prišel na volišče in bi oddal glas, obveljati njegova odločitev in ne brezbrižnost vseh tistih, ki bi ostali doma. Zakaj?! Ker mu ni bilo vseeno! Ker si je vzel čas, da je oblasti in javnosti sporočil svoje stališče do vprašanja, o katerem se je odločalo. Vsi tisti, ki ostajajo doma, s svojim ravnanjem tako ali tako sporočajo, da jim je vseeno, kakšen bo rezultat in da prepuščajo to odločitev vsem tistim, ki gredo na referendum. Zakaj torej ne bi spoštovali njihove odločitve, da pravzaprav nočejo odločati? Zakaj bi torej spreminjali ustavo tako, da bi se določil odstotek volivcev, ki bi se moral udeležiti referenduma, da bi bil ta veljaven. S tako ureditvijo bi namreč prepustili prihodnost slovenske države vsem tistim, ki so se aktivni pravici do odločanja svobodno odrekli. Še več – s svojim ravnanjem pravzaprav sporočajo, da jim je za svojo državo prav malo mar.
Prepustiti prihodnost države tem namesto tistim, ki gredo na volišče in oddajo svoj glas, je nedopustno in neodgovorno. Prepustiti odločanje v državi tistim, ki pravzaprav nočejo odločati. Sama želim, da o naši državi odločamo tiste državljanke in državljani, ki se zavedamo svoje odgovornosti do svoje države in smo pripravljeni za to tudi nekaj narediti. Da sem še bolj jasna. Ne morem se strinjati, da namesto mene odločajo tisti, ki aktivne odločitve sploh niso pripravljeni storiti. Nekateri bodo trdili, če bo vprašanje na referendumu res pomembno, da se tako ali tako za dosego kvoruma ni bati. Vendar temu ni tako. Smo imeli že kar nekaj pomembnih referendumskih vprašanj, ki so bili zelo pomembni (npr. družinski zakonik), pa vendar več kot polovica volilnih upravičencev ni oddala svojega glasu. Živimo namreč v času izrazitega individualizma in brezbrižnosti do skupnega dobrega, če pa v našem prostoru temu dodamo še (načrtno) zatiranje vsakršnega spodbujanja domoljubja in pozitivnega odnosa do lastne države, tak rezultat ni več tako nepričakovan.
Referendum je ena izmed temeljnih pridobitev demokracije. Je neposredni izraz volje ljudstva. Zato predlagam, da namesto, da uvajamo kvorum, raje začnimo spodbujati državljanke in državljanke k večji družbenih aktivnosti in sprejemanju odgovornosti za skupno prihodnost. In dokler ta cilj ne bo dosežen, naj o naši državi in naši prihodnosti odločamo tisti, ki nam ni žal časa, ki ga namenimo za odhod na volišče.
Foto: Mrnonnymouse
