V raznih situacijah se ljudje počutijo zelo različno: v nekaterih jim je prijetno, v drugih jim je neprijetno, v tretjih nimajo nekega posebnega občutka. S prostorom udobja (cona komforta) poimenujemo tisti del sveta, tisti psihološki »prostor«, v katerem se določena oseba počuti »kot doma«, tako da je sproščena, pomirjena in uživa. To ni prazen prostor, ampak je zapolnjen s tistimi vsebinami, v katerih se ta določena oseba dobro počuti. Označujejo jo neka določena mesta in prostori, v njih se nahajajo določeni ljudje, na katere je ta oseba čustveno navezana in s katerimi ima točno določene odnose, hkrati pa v ta prostor spadajo tudi priljubljene aktivnosti te osebe.
Vsak prostor udobja ima svojo mejo, mejo proti tistemu drugemu delu sveta, v katerem se oseba ne počuti več tako udobno. Dokler je v območju ugodja, se ne počuti ogroženo, tako da je ni niti strah niti ni napeta, ampak je pomirjena in sme uživati. Zunaj območja udobja oseba deluje drugače, ocenjuje, ali je povečano tveganje za nevarnost, tako da se ne počuti varno, njena čustva so vznemirjena in na trenutke je zaskrbljena, boji se, strah jo je, jezi se, prizadeta je in podobno.
Vsak človek se mora naučiti, da primerno deluje tudi zunaj svojega območja udobja. Pri tem je pomembno, da ima svoje območje ugodja, da se lahko vanj vrne z namenom sprostitve in počitka. Problemi nastopijo, kadar je človekova cona udobja »zožena«, tako da oseba nima priložnosti sprostitve in počitka, ali pa kadar je oseba tako zelo prestrašena delovati v zunanjem svetu, da zavrača zapuščanje svoje varne cone.
Pogosto to območje poimenujemo s »cono komforta«, ker beseda komfort prihaja iz latinščine: »com« pomeni »z« in »fortis« pomeni »moč, utrdba«. Zaradi tega si lahko zamislimo našo cono udobja kot neko vrsto osebne življenjske utrdbe, trdnjave, ki me varuje pred zunanjim svetom, ki je poln nepredvidljivih izzivov in nevarnosti.
Čeprav ljudje radi bivajo tam, kjer jim je udobno, je narava življenja taka, da jih prisili, da gredo občasno ven iz tega prostora in da se navadijo novih življenjskih vsebin.
Za otroke je začetna cona udobja prvenstveno njihov odnos s starši in s tistimi bližnjimi osebami, ki jih imajo rade, ter poznan prostor, npr. njihov dom in bližnja okolica. Naloga staršev je, da spodbujajo otrokov razvoj z namenom, da širi svoje območje udobnosti, tako da bi se lahko dobro počutil še kje drugje, zunaj svojega doma. Da bi otrok to lahko dosegel, se mora naučiti obnašati v raznih novih situacijah in z različnimi drugimi ljudmi. Mora se naučiti številnih novih aktivnosti. Kako velik bo prostor udobja neke osebe, je odvisno tudi od njenih sposobnosti in veščin in od izpostavljenosti novim razmeram, kar prispeva h gradnji otrokovega samozaupanja in na stopnjo otrokovih navad na nove vsebine.
Za namen učenja in osebnega razvoja je vsekakor dobro, da tako odrasli kot otroci občasno sprejmejo nek izziv z namenom izhoda iz svoje lastne cone udobja.
