Imel sem dobrega prijatelja, disidenta, ki me je konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih let navduševal s svojimi iskrivimi idejami in z uporništvom. A v času turbolentnega odraščanja se je tam nekje ob vstopu v polnoletnost popolnoma izgubil in dobesedno propadel. Življenjska pot človeka, ki v marsičem spominja na pot moje/naše mlade države.
Bine revolucionar
Bine (ime je izmišljeno) je bil moj zelo dober prijatelj in takrat sva, čeprav še nezrela mladca, skupaj sledila političnemu dogajanju in ga prenašala v »družbeno stvarnost« in igro. Spremljala sva nekatere partijske sestanke in mitinge v Srbiji, se učila najbolj bleščeče dele govorov takratnih partijskih veljakov in se jim rogala. Slučaj je nanesel, da sva bila oba razredna poverjenika pionirske organizacije in sva se udeleževala pionirskih sestankov, na katerih smo razpravljali o šolskih plesih itd. Na nekem sestanku je Bine odločno vstal in rekel: »Tovariši in tovarišice, v tem težkem trenutku za naš narod, ko na vsakem koraku preti notranji sovražnik, moramo zbrati vse sile in dosledno izvajati Titovo vizijo in revolucijo …« Njegov govor sem pospremil z vmesnimi medklici odobravanja, a kmalu je bil prekinjen, saj tovarišica, ki je vodila sestanek, in ostali udeleženci niso delili navdušenja in so zahtevali, da Bine zapusti sestanek. Na srečanju vseh razrednih poverjenikov šole, morda je šlo celo za občinski zbor, smo tako nekoč potrjevali člane organov občinske ZSMS, za katere večina nikoli prej ni slišala. Vse kandidate smo soglasno potrjevali, le Bine se je pri glasovanju vedno vzdržal. To je vznemirilo tovarišico, ki je vodila sestanek, prekinila je glasovanje in ostro vprašala Bineta: »Sedaj pa, prosim, pojasni, zakaj so lahko vsi za predlagane kandidate, le ti moraš biti izjema?« Nastala je mučna tišina, Bine pa je vstal in rekel: »Žal, nobenega ne poznam, zato nima smisla, da glasujem«. Ko smo bili sedmošolci celotne občine Domžale sprejeti v mladince, smo med govorom predsednice občinske ZSMS na Binetovo iniciativo vstajali in skandirali: »Tito partija, omladina akcija, živela partija!« Skratka popolna farsa in Bine jih je imel vedno na »lagerju«.
Bine skinhead
Z vstopom v srednjo šolo sta se najini poti postopoma razhajali. Bine je najprej zašel v navijaške vode in kmalu postal eden vodilnih navijačev v Ljubljani. Kadar sva se srečala, mi je pripovedoval o raznih navijaških podvigih, kako so npr. v Vinkovcih razbijali avtomobile, o raznih pretepih, kmalu pa so najini stiki povsem ugasnili in le od časa do časa sem zasledil novice o njem, ki pa so bile vedno bolj porazne. V reviji Mladina sem ga zasledil kot gologlavca na fotografiji skupaj z Zmagom Jelinčičem – takrat še neplemenitim –, kjer je Zmago razlagal, kako so skinheadi sol slovenske zemlje. Nato je zašel v neke rokohitrske poslovne vode, nato v preprodajo droge, skrivnostno službo v Rusiji, drogo. In sedaj je že dolga leta popoln odvisnik, zadnjo vest, ki sem jo dobil o njem, je, da je znanca prosil za moj naslov, da bi si sposodil denar.
Bine je bil vedno pred časom
Bine je bil izjemno bister mladenič, izviral je iz dobro situirane, delavne družine in je dolgo živel zelo lagodno življenje. Delo, ki ga je videl doma, pa se mu ni zdelo »na nivoju«. Ko mu je zaškripalo, bi se še vedno lahko zaposlil doma in z delom dobro živel, a on ni nikoli izgubljal časa za mukotrpne in dolgočasne stvari. V tistih kritičnih trenutkih njegovega življenja se je oprijel zakona ulice in posegel po radikalnih, enostavnih in »učinkovitih« ukrepih – dokler je šlo. Na nek način je bil vedno pred časom in bojim se, da je to tudi danes, ko je popolnoma propadel, odvisen od pomoči drugih in nesposoben skrbeti zase.
To je na kratko zgodba nekega človeka, nekoč mladega disidenta, ki je imel vse možnosti, da bi se razvil v občudovanja vredno osebo, a je žal zavozil, totalno zavozil; zgodba, ki v marsičem spominja na pot naše države – v teh dneh še toliko bolj. A tudi izhod iz brezna odvisnosti je bojda mogoč, a potrebna je trda in dolgotrajna terapija z mnogimi odrekanji. A nekaterim vseeno uspe, morda bo uspelo tudi njemu? Srečno, Bine!
