Potem ko je vidno oslabeli papež Benedikt XVI. napovedal svojo papeško »upokojitev«, so svetovni mediji razumljivo začeli razpredati o tem, kdo in kakšen bo naslednik legendarnega bavarskega teologa Josepha Ratzingerja, ki je leta 2005 sedel na papeški prestol. Sedanji odhajajoči papež je nedvomno poskrbel za nekaj drobnih presenečenj: na Petrov sedež je prišel kot favorit, kar je redkost, pa tudi odhaja z napovedano upokojitvijo, kar je še večja redkost. In kar je še pomembneje: na vrh Cerkve je prišel s hipoteko »velikega inkvizitorja«, podtaknili so mu celo simpatiziranje z nacizmom, tudi kasneje je kot papež s predavanjem v Regensburgu pošteno razburil del svetovne javnosti. A nedvomno je s svojo držo hitro ovrgel mit o »pancer-kardinalu« (nem. Panzer – tank), čeprav se je ob tem prizadeval tudi za kompromis s skrajno konservativnimi krogi, ki so se po drugem vatikanskem koncilu odcepili od Katoliške cerkve. V zadnjih dneh pa ga je precej zaznamovala tudi izdaja znotraj ožjega kroga sodelavcev (t. i. Vatikanleaks).
Kontinuiteta in kompromis
Za vsakega papeža je značilno, da na neki točki nadaljuje kontinuiteto svojega predhodnika, hkrati pa zavzame neko svojsko držo. In tudi sedanji papež ni nobena izjema. V vrsti pokoncilskih papežev od Pavla VI. dalje je svoj program utemeljeval na (novi) evangelizaciji, ki je predvsem problem Evrope in nasploh zahodnega sveta. Zato si je ob izvolitvi tudi izbral ime, ki ga je nosil tudi oče zahodnega meništva in evangelizator Evrope. Kot teološki profesor in avtor številnih knjig se je v zgodovino vpisal predvsem kot ideolog in mislec. Izziv konkretnih sprememb očitno čaka njegovega naslednika, ki bo verjetno nadaljeval Benediktovo duhovno dediščino, vendar jo bo moral spraviti v praktično delovanje krajevnih Cerkva, še zlasti v Evropi, ki je v tem trenutku še posebno potrebna duhovne prenove. Zato je veliko vprašanje, ali bo kardinalski zbor ustregel pričakovanju javnosti in postavil na Petrov sedež prvega papeža, ki ne bo evropskega porekla. Toda dosedanje izkušnje kažejo, da so bili vsi dosedanji papeži izvoljeni kot »kompromisna rešitev«. Kar pomeni, da izvolitev papeža iz »tretjega sveta« ni ravno verjetna, nekoliko bolje pa kaže severno-ameriškim kardinalom. Ni pa izključeno, da bo na Petrov sedež znova sedel Evropejec, morda po 35 letih celo znova Italijan.
Od zaspanosti k spreobrnenju
Toda kaj v resnici Cerkev v tem trenutku najbolj potrebuje? V zahodnem svetu se soočamo z zelo močno sekularizacijo, ki pa kot prazen prostor močno privlači nova alternativna duhovna gibanja. Vse to pa pomeni, da človek zahodne civilizacije še zdaleč ni zaprt do Presežnega. Prav nasprotno, močno ga žeja po duhovnem izkustvu, po miru, veselju in osebnem zadovoljstvu. Vendar pa je povprečen prebivalec Evrope, vsaj v katoliškem svetu, izgubil zaupanje, da mu tovrstne dobrine lahko prineseta Cerkev in krščanstvo. Slednje tako za marsikoga ostaja zgolj stvar tradicije in pripadnosti, misleč, da ne more ponuditi nekaj živega, nekaj, kar bi človeka lahko osrečilo. Vendar pa pojav novih karizmatičnih tokov znotraj Cerkve s poudarkom na delovanju Svetega Duha hitro sesuje tovrstno podobo »mrtvoudne« Cerkve. Odkrivanje potenciala Božje besede in njene moči, pa krsta v Svetem Duhu, notranjega ozdravljenja in osvoboditve, pričevanja o verskem izkustvu ter delovanju Boga v vsakdanjem življenju, itd. – vse to so znamenja upanja za prenovo krščanskih občestev in Cerkve nasploh. A čeprav se zdi, da se Cerkev v Evropi in še posebej v Sloveniji počasi, a vedno bolj vztrajno zaveda svoje nemoči pri sklicevanju zgolj na pretekle zasluge ter človeško moč (mar nas ni prav v zvezi s tem leta 1996 ob svojem obisku v Sloveniji posvaril papež Janez Pavel II.?), je videti, da pobude za poživitev verskega življenja v ognju Svetega Duha za zdaj še niso našle polne domovinske pravice. Mnogi duhovniki na to gledajo kot na eksotiko, neke vrste »strankarstvo«, ki po nepotrebnem deli kristjane, ne vedoč, da so darovi Svetega Duha »last« vse Cerkve in ne zgolj določenega karizmatičnega toka ali gibanja. Zato se zdi, da se vrata Cerkve za tovrstne pobude dostikrat vse bolj zaprta. Kdo ve, morda bo ravno naslednji papež tisti, ki si bo upal tvegati in odločno pozvati ne samo škofe in duhovnike, pač pa vse kristjane k »spremembi miselnosti«, da bi se vendarle zbudili iz duhovne zaspanosti in kulture pozabljanja na Boga. Mar ni prav spreobrnjenje glavna tema postnega časa, ko nas Bog kliče k spreobrnjenju (gr. metánoia), medtem ko bi sami najraje obtičali v nekem varnem zavetju svojega vrtička v upanju, da bo še naprej vse tako, kot je bilo?
Sveti Duh vs. Duh časa
Ta izziv je seveda povezan s soočenjem z globalnim duhovnim bojem. Bolj ko se človeštvo približuje točki omega, tem bolj je mogoče občutiti poskus »vladarja tega sveta« (prim. Jn 14,30), da vedno z novimi krinkami poskuša preurediti svet brez Boga. Svet, ki bo sicer dopuščal duhovnost kot nekakšen hobi, vendar v njem ne bo prostora za Kristusa. Prostozidarstvo ni zgolj stvar teorij zarot ali zgodovinskih knjig, pač pa je dobilo zgolj nove oblike oz. se je recikliralo v nekakšna novodobna gibanja, ki prisegajo na »duh časa«. Ta tok seveda kaže človeku prijazen obraz in v javnost pošilja razne utopične ideje, ki nas kaj hitro spomnijo na razvpiti komunistični eksperiment z »rajem na zemlji«. Z drugimi besedami povedano: glavno poslanstvo tega toka je vzpostavitev nove svetovne ureditve, približno take, kot si jo zamišljajo tudi botri t. i. vseslovenskih vstaj. Značilnost »cajtgajstovskega« toka pa je prav to, da svoje prikrite namene in želje projecirajo v nasprotnika – zato nas ne more presenetiti teorija zarote, kako želi naveza med ZDA in Vatikanom na silo vzpostaviti novo svetovno ureditev. Lanska izkušnja z družinskim zakonikom ter letošnja z vstajami je Slovence lahko dobro poučila o tem, da ne gre za naključne poskuse vzpostavitve nove ureditve, pač pa za projekt z globalnim in predvsem močnim duhovnim ozadjem. Na to navsezadnje opozarja tudi sv. Pavel, ko pravi: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6, 12) Zato je mogoče upravičeno verjeti in pričakovati, da bo po sedanjem »profesorskem« papežu Benediktu XVI. naslednji papež predvsem duhovno močan operativec, ki bo moral poosebljati »skalo«. Kar pravzaprav ime Peter (hebr. Kefa, gr. πέτρα – kamen) tudi pomeni.
