Probleme v šoli rešuje ravnatelj s svojo ekipo, predsednik vlade tu ne more nič

Tradicionalni levičarji za svoj obstanek potrebujejo reveže in nesrečnike. Da jih ne zmanjka, se znajo potruditi. Prav jim pride prav vsako jamranje
foto: Veronika Savnik

Tradicionalni levičarji za svoj obstanek potrebujejo reveže in nesrečnike. Da jih ne zmanjka, se znajo potruditi. Prav jim pride prav vsako jamranje: da nimamo navodil, da se ne bi cepili, da vlada ravna napačno, kako je hudo v zaprtih prostorih in tako dalje. Ne zmorejo nobene spodbude, nobenega potrpljenja, nobene trdne volje in vere, še manj upanja in zaupanja. Kolikor slabše, toliko bolje. To je tipično ravnanje tradicionalnih levičarjev. 

Povejmo naravnost: če bi se ljudje držali natančnih navodil od zgoraj, bi nastala zmešnjava. Kljub temu se mnoge za ukrotitev epidemije odgovorne osebe sklicujejo na umanjkanje natančnih navodil. Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.

Probleme v šoli rešuje ravnatelj s svojo ekipo, predsednik vlade tu ne more nič

Po načelu subsidiarnosti se problemi najuspešneje rešujejo na najnižji možni ravni. Natančna navodila daje lahko tisti, ki je najbliže problemu. Država oziroma vlada in njene strokovne skupine posredujejo lahko le splošna navodila.

Za rešitev problema v šoli je odgovoren ravnatelj. Samo on lahko daje – primerno poučen – natančna navodila, kako ravnati v primeru epidemije ali drugih nesreč. Na ravni občine je taka oseba župan, v podjetju direktor oziroma za to pooblaščeni strokovnjak. Enako v bolnišnicah in domovih za ostarele. Ker ravnatelj, župan ali direktor tega ne zmore sam, ima ob sebi sposobne sodelavce, ki lahko skupaj najdejo rešitev. Ta mora biti v največji meri že pripravljena, preden pridejo gasilci.

V primeru sedanje epidemije šolskemu ravnatelju zadostuje osnovno navodilo: maske, razkuževanje in medsebojna oddaljenost. Po domače rečeno: vse drugo mora postoriti sam, kakor ve in zna. Nihče tega ne more bolje. Niti predsednik združenja ravnateljev niti predsednik sindikata, še manj pa predsednik vlade. Prav slednji je zadnji člen verige, na katerega bi se bilo smiselno obrniti za nasvet in navodilo. V vsakem primeru se je za pomoč ali dober nasvet bolje razgledati v vodoravni smeri kot v navpični. Saj ni težko poklicati ravnatelja ali direktorja sosednje šole ali bolnišnice ali doma za ostarele. Na tej ravni se lahko v hipu oblikuje mreža medsebojne pomoči v idejah, izkušnjah in drugih oblikah.

Tradicionalni levičarji nujno potrebujejo reveže in nesrečnike in jih tudi najdejo

V družbi, kjer je osebna pobuda nezaželena, je tudi tak pristop nezaželen. Bolj nam prija nenehno pritoževanje in iskanje nesrečnikov, da jim pomolimo mikrofon pod nos, pa četudi moramo poiskati zadnjo luknjo, da jih najdemo.

Poklicnim influencerjem na javni RTV pride prav vsako jamranje: da nimamo navodil, da se ne bi cepili, da vlada ravna napačno, kako je hudo v zaprtih prostorih in tako dalje. Nobene spodbude, nobenega potrpljenja, nobene trdne volje in vere, še manj upanja in zaupanja. Kolikor slabše, toliko bolje. To je tipično ravnanje tradicionalnih levičarjev. Za svoj obstanek potrebujejo reveže in nesrečnike. Da jih ne zmanjka, se znajo potruditi.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.