V zimskem jutranjem mraku, še pred zoro, ob edini asfaltirani ulici na odmaknjenem in prašnem robu mesta, je ustavil avtomobil. Iz njega je sestopil mož, ki je bil vidno vznemirjen, naredil nekaj korakov do vhoda v samostan in pozvonil. Ulice so bile ob tisti uri še tihe in neobljudene, iz ozadja se je slišalo le bevskanje potepuških psov. Človek srednjih let z manjšo in čokato postavo, ki mu je pleša že načenjala teme glave, se je nervozno oziral naokoli ter nemirno čakal, da mu kdo odpre. Ker ni bilo videti, da bi se kdo odzval na zvonjenje, je možič pozvonil še enkrat. Nemirno se je prestopal na mestu ter si drgnil dlani, malo zaradi mraza, malo zaradi živčnosti, ki se mu je pretakala po ožilju. Šel je nazaj do svojega avtomobila, odprl vrata ter preveril, da je karabinka nabita in pripravljena. Vrnil se je do pletene ograje ob samostanskem vrtu in tretjič pozvonil. Medtem je na drugi strani ulice, nekaj deset metrov stran, na pragu ene izmed redkih, nižjih in preprostih hiš v soseski, zagledal človeka, ki ga opazuje. Mož se je ustrašil, v hipu je skočil do avta, odprl prtljažnik ter iz njega pričel raztovarjati nekaj precej obteženih potovalnih torb in pa vrtno lopato. Nato jih je odvlekel do dvometrske samostanske ograje ter s presenetljivo energičnostjo eno za drugo zabrisal čez njo. Ko je končal, je vzkliknil: »Zdaj pa!« – splezal je na ograjo ter skočil na drugo stran.
…
»O moj Bog, je že tu!«, je vzkliknila sestra predstojnica, ko se zavedala, da nekdo zvoni. Tisto noč je 94-letna nuna vzela uspavalno tableto, zato se je stežka zbudila. Na hitro se je oblekla in se odpravila proti vhodu. Že na vrtu je zagledala nenavadnega gosta, ki je zbegano hodil z lopato v roki in gledal v tla, kot da bi nekaj iskal. Nekje ob stezi, ki vodi do vrat, so razmetani ležali še obiskovalčevi kovčki.
»
Gospod Jose, za božjo voljo, zakaj ste prišli ob tej uri? Vstopite v hišo!« mu je odločno rekla redovnica, ki ga je takoj spoznala. Jose se je začel opravičevati ter nekaj nerazumljivo pripovedovati. »Sestra, prinesel sem denar, denar! Za… za samostan, sem vam prinesel. Joj, hitro, odnesiva ga notri, nisem v najboljši koži, veste? Prinesel sem, sedaj pa že… joj, veliko denarja, ne vem, to je dar! Ne morem, slabo mi je« – je zbegano razlagal. Pograbil je dva kovčka ter za nuno odšel v hišo. »Vse vam bom razložil, vi pa… sprejmite, sestra, sprejmite, pa nikomur razlagati!«, je nadaljeval že v samostanski kuhinji.
»Gospod Jose, pomirite se, kaj se dogaja?« je odločno rekla vprašala redovnica. »Kaj je vse to, kaj počnete? Kaj imate v kovčkih?« je vprašala in se ozirala proti torbama. Nesrečnež je odprl usta, kot da bi hotel nekaj povedati, vendar je le nerazumljivo zamomljal. Težko se je zadrževal, v grlu je čutil velik cmok, ustnice pa so se mu vse bolj tresle. Nenadoma se je zlomil ter se zjokal. Sestra, ki je bila še bolj zmedena in ni razumela, kaj se dogaja, je v nekoliko bolj sočutnem tonu vprašala:
»Zakaj jočete, gospod Jose?«
»Sestra, ko bom zapustil ta samostan, me bodo prijeli!« – je rekel, objokan.
»Zakaj bi vas zaprli? Kaj ste pa storili?«
»Sestra, ali veste, ko ste mi razlagali, da ste želeli dokončali gradnjo do marca, a vam ni uspelo? Vedel sem to, zapomnil sem si, hotel sem vam pomagati, sestra. Da bi lahko dokončali, draga sestra. Poglejte!«
In ko je govoril, se je sklonil do prve potovalke in odprl zadrgo. Bila je polna debelih zavitkov dolarskih bankovcev. Z roko segel vanjo, pograbil nekaj paketkov, ter jih vrgel na mizo. »Za gradnjo, sestra!«.
»Oh, Jezus Marija!« je zavpila nuna in se dvakrat prekrižala. »Od kod vam ta denar? Kaj je vse to?«
»Sestra«, je nadaljeval s solznimi očmi: »Ta denar sem ukradel! Da bi vam pomagal!«
Redovnici se je zmračil obraz. Nezavedno je stopila korak nazaj, z nižjim glasom pa je dejala: »U-kradel?« Naredila je pavzo, nato pa je, še bolj resno in prestrašeno, nadaljevala: »Kako, da ste ga ukradli? Zakaj ga ne vrnete? To je narobe!«.
»Zaprli me bodo, zaprli takoj, ko grem ven!« je vzkliknil in si z rokama zakril solzni obraz. Bil je tako iz sebe, da se je nuna zbala, da se mu je zmešalo. »Veliko denarja, ukradel! Sedaj pa konec! Pospraviva ga, skriva ga, za gradnjo, ali pa ne, za kaj drugega naj bo!«.
Sestra se je obrnila stran od njega in po krajšem premisleku dejala: »Tega denarja ne sprejmem! Naredite z njim, kar želite, toda najbolje bi bilo, da ga vrnete!«
Jose je pograbil kovčka, odkorakal ven iz hiše in začel brezglavo tavati po vrtu. Ogledoval si je tla ter okolico. Govoril je sam s sabo, večinoma nesmiselne stavke.
…
Jesus je pravo ime onega možakarja, ki je iz druge strani ulice opazil Josejev vdor v samostan. Ravno vrnil se je v svoj dom in se odpravljal spat, a ker je iz ulice slišal nenavadne zvoke, se je odločil preveriti, kaj se dogaja. Navajen je bil sicer na redne goste v dragih avtomobilih, ki so v preteklosti pogosto obiskovali kraj, toda nikoli prej ob taki uri ter v tako sumljivih okoliščinah. Prizor ga je prestrašil, pomislil je na rop in se zbal za redovnice. Zato je vzel je telefon in poklical policijo.
Čez dobre tri minute je po ulici pridrvelo policijsko vozilo z dvema oficirjema. Najprej sta ob samostanu zagledala Josejev avtomobil, ki je bil odklenjen in še vedno prižgan, v njem pa, na zadnji klopi, Josejevo orožje. Eden izmed njiju je takoj brez premisleka segel po lastni pištoli in se napotil k ograji. Drugi mu je sledil. Ozrla sta se čez ograjo. Ni se še zdanilo, toda modro utripajoča luč policijskega vozila je osvetljevala samostanski vrt ravno toliko, da sta zagledala Joseja, ki se takrat še zmedeno hodil in si ogledoval vrt.
»Stoj, policija!«, je izza ograje zaklical prvi policist.
Jose se je v hipu zdramil in skočil do bližnjega drevesa, da bi se skril.
»Mirno, oficir, denar imam! Veliko ga imam! Dol z orožjem, pa se ga bo nekaj našlo še za vas!«
»Od kod vam ta denar? Saj ne, da ste ga ukradli!«,
»Koliko želite? Povejte, a odložite orožje!«
Policista sta se tiho spogledala. Tišina je trajala kar nekaj sekund. Drugi policist je zavpil »Predajte se! Pojasniti boste morali tožilcu od kod vam denar ter zakaj ste naju želeli podkupiti!«
Toda Jose je skočil in stekel nazaj v samostan še preden sta policista uspela odreagirati. Vstopil je v kuhinjo, kjer je prestrašena nuna, ki ni vedela, kako naj se odzove ali koga naj pokliče, ravno pričela nervozno moliti rožni venec.
»Sestra, vidite? Prišli so! Vzemite denar, ali pa mi ga bodo ukradli! Želijo mi ga ukrasti!« – je ves zadihan rekel Jose.
»Vrnite denar, za Božjo voljo, gospod Jose! Tega ne sprejmem! To niso tiste čokoladice, ki ste nam jih včasih prinašali. To… to je umazan denar!«
»Za gradnjo, sestra, sicer ga bodo ukradli policisti! Želim prispevati…«
A stavka ni dokončal. Takoj sta bliskovito skozi vhod vdrla policista, z orožjem namerila proti Joseju, ter zavpila: »Policija, roke k višku!«
…
Ta, skoraj filmski prizor se je resnično zgodil v Argentini, v torek, 7. junija, v buenosaireškem predmestju. Gospod Jose Lopez, ki je bil aretiran in odpeljan na policijsko postajo, ni nihče drug kot bivši argentinski sekretar za javno gradnjo v vladah Nestorja in Cristine Kirchner. Bil je glavni akter pri dodeljevanju in izplačevanju projektov cestne infrastrukture.
Pripoved sem sestavil – z nekaj domišljije – glede na pričevanja gospoda Jesusa, sestre predstojnice ter glede na uradno izjavo policistov. V potovalkah je bilo 160 zavitkov bankovcev v vrednosti skoraj 9 milijonov dolarjev ter nekaj dragih ur. Njegova aretacija je s kruto surovostjo potrdila sume o sistemski korupciji v Kircherjevi vladi. Aretacija je sprožila močno reakcijo v javnosti, povzročilo pa je, da so mnogi politiki začeli zapuščati stranko FPV.
Zakaj se gospod Jose Lopez odločil za tako obupno dejanje ter izbral tako nenavadno mesto, kamor bi skril denar, ostaja nerešeno vprašanje. Nekateri ugibajo, da je Lopezu nekdo lažno namignil o obstoju neposredne nevarnosti sodne preiskave, kar je Lopeza vzpodbudilo, da se je znebil nagrabljenega denarja. Nekaterim je sumljivo tudi to, da so policisti prispeli na kraj zločina v izjemno kratkem času in kako, da podkupnine niso sprejeli (kar je v Argentini precej običajno). Vse to bo potrebno še raziskati. Kakorkoli, dogodek ima izjemen pomen za argentinsko politiko. Analitiki se strinjajo, da je po aretaciji Lopeza stranke FPV konec.
Morda je Jose želel le zakopati denar, a na koncu je pokopal lastno stranko.
