Podobno velja za slovenske branilce nacionalnega interesa v gospodarstvu. Ustreza jim neučinkovita uporaba virov, manjši pritok svežega kapitala, ujetost delavcev v zastarele tehnologije, če bi le vsaj vsake toliko časa, ko so njihovi na oblasti, bili deležni drobtin iz denarnega toka podjetji v državni lasti.
Lepa ponazoritev miselnosti o škodljivosti tujih investicij in/ali privatizacije je zapis glavnega urednika Mladine, ki pravi: »Slovenci še danes lahko opazujemo, kako hrvaška tobačna industrija postaja velik in razvejen finančni holding, kupec slovenske tobačne industrije pa si je v nekaj letih popolnoma povrnil naložbo, opustil proizvodnjo v Sloveniji in si ustvaril še ekstra dobiček z odprodajo elitnih zemljišč v središču Ljubljane.«
Licenca za ubijanje
Najprej o tobačni industriji, ki je bila v vsaki evropski državi zaščitena do vstopa v EU, tako kot prehrambna industrija in prodaja cigarete predvsem lokalnemu prebivalstvu. Z vstopom Slovenije na enotno tržišče se je povečala konkurenca med tobačnimi tovarnami, z omejevanjem kajenja pa se je močno zmanjšalo povpraševanje po cigaretah. V EU so preživele le tiste proizvodnje lokacije cigaret z veliko proizvodnjo v bližini množice kadilcev, v glavnem v vzhodnem delu nove Evrope. Tako kot v osemdesetih ni bilo junaka, ki bi lahko rešil britanska delovna mesta v rudarstvu, ni bilo tudi junakov, ki bi lahko zagotovili preživetje proizvodnje cigaret, ki ne temelji na minimalni ekonomiji obsega.
Vse pametne države so se še pravi čas znebile lastništva v svojih državnih tobačnih monopolih, k sreči tudi slovenska. Danes proizvodnja cigaret ne more preživeti, če ne dominira na vsaj deset milijonskem tržišču (Hrvatom in Srbom da potrebno ekonomijo obsega Bosna in Hercegovina). Nikjer v razvitem svetu ne proizvajajo tobaka v mestnih središčih (Ekstra dobiček s prodajo zemljišč lahko ustvariš le, če najdeš ekstra »pametnega« kupca teh zemljišč.) in nikjer ne žalujejo za ekološko in ekonomsko nevzdržno proizvodnjo. Je pa v razvitem svetu, katerega del želimo biti povsem normalno, da investitor načrtuje, da si bo v doglednem času povrnil svojo naložbo. Razumljivo je, da v tistih slovenskih medijih v katere so lastniki vlagali še z drugačnimi in ne le finančnimi cilji, to težko razumejo.
Na območju nekdanje Jugoslavije imamo dva modela privatizacije tobačne industrije. Prodajo tujcem v Sloveniji in Srbiji in lokalno privatizacijo, ki se je začela že z Markovičevo zakonodajo na Hrvaškem. V Sloveniji so tujci zaradi premajhnega lokalnega tržišča tovarno zaprli, v Srbiji imajo tovarne cigaret v last tri največje svetovne multinacionalke in pokadijo največ cigaret na prebivalca, na Hrvaškem pa so po številu pokajenih cigaret tudi v zgornji evropski tretjini, lastnik tobačne industrije pa je domači holding Adris grupa. Vsi proizvajalci cigaret, domači na Hrvaškem in tuji v Srbiji, se hvalijo z nadpovprečnimi plačami, modernizacijo proizvodnje, izvozom v sosednje balkanske državice, lokalni novinarji pa so do njih zelo vljudni in prijazni, kot se za gospodarske družbe z velikim sponzorskim proračunom spodobi.
Propadel slovenski eksperiment lastninjenja
Tudi v Sloveniji imamo naše »Adris grupe«: Krka, Sava, Gorenje, Pivovarna Laško, Mercator, DZS, Istrabenz, Merkur. Ali pa smo jih imeli SCT, Primorje, Zvonovi, TAM. Z rezultati take privatizacije in z načinom upravljanja podjetij, ki je bil rezultat privatizacije in povezave novopečenih kontrolnih lastnikov s politiko ni nihče zadovoljen. Redki uspešni primeri (na primer Krka) so izjeme, ki so plod spleta številnih ugodnih naključij in samoomejevanja ključnih deležnikov ne pa nekega domišljenega tranzicijskega modela.
Alternativa domačijskim privatizacijam je transparentna prodaja državne lastnine najboljšemu ponudniku (v večini primerov tujim korporacijam) ali ohranitev državnega lastništva in upravljanja. Glede slednjega tudi nimamo dobrih izkušenj. Ko gre za državno lastništvo in korporativno upravljanje se ne morem spomniti niti enega primera, ko bi nam s takim načinom obvladovanja gospodarske dejavnosti uspelo ustvariti mednarodno konkurenčno in uspešno podjetje.
S hitrostjo se lahko znebimo »pajdašev«
Tako kot so branilci »nacionalnega interesa« nekoč menili, da je proizvodnja piva, cigaret in števcev elektrike v nacionalnem interesu, tako danes menijo, da je nacionalni interes maloprodaja energentov, proizvodnja elektrike, zavarovalniške storitve, finančno posredništvo ter prodaja telefonskih in internetnih priključkov.
Čim hitrejša privatizacija precejšnjega dela državnega premoženja je edina možnost, da se opusti slovensko verzijo pajdaškega kapitalizma in neučinkovitega korporativnega upravljanja. A proces ni brez pasti in nevarnosti za protagoniste tega procesa. Nevarnosti pa so precej podobne tistim, ki so se pokazale ob nakupu osemkolesnih oklepnikov.
Če želi država prepeljati varno vojake iz enega kraja v drug kraj, potrebuje sodobna oklepna vozila. Ker gre v takem primeru za izjemno veliko enkratno javno naročilo, poskušajo k poslu pristaviti svoj piskrček lokalni interesenti, iskalci rent, lobisti vseh barv, potrebni in nepotrebni posredniki. Nekaterim izmed njih uspe in se okoristijo, drugi le naredijo vtis, da so se okoristili. V obeh primerih je nakup kontaminiran in prinaša gospodarsko ter politično škodo.
Privatizacija prinaša še več tveganj glede transparentnosti, zlorab položaja in priskledništva. A ta tveganja niso razlog, da bi se odpovedali edinem načinu, da prekinemo z dosedanjo prakso neučinkovitega upravljanja družb. Ugovori, da sedaj ni pravi trenutek, ker so cene prenizke, so prazni. Ni namreč nobenega jamstva, da bodo cene v prihodnje višje.
Najboljši način, da se prepreči raznim parazitskim interesnim skupinam, da kontaminirajo postopek privatizacije, je hitrost. Če se postopek izvede hitro, se razni lobisti in nepotrebni posredniki težko ustrezno organizirajo. Vabilo investitorjem k udeležbi v postopku, skrbni pregled, jamstva prodajalca in dražba so potrebni in zadostni koraki. Del javnosti bo nad rezultati hitre privatizacije ogorčen, ampak če se postopek izvede hitro in brez utemeljenih očitkov o netransparentnosti, ima lahko poleg ugodnih gospodarskih učinkov za državo, tudi pozitivne politične posledice za koalicijo, ki se odloči za prelom z dosedanjo prakso.
slika: Wikipedija
