Pripetljaj, popolnoma nedolžen, se je glede na mojo starost zgodil že davno, pred skoraj sedemdesetimi leti. Med molžo krav je stopil v naš hlev približno deset let star fantič. Začudeno je pogledal, kako moj brat z močnim stiski kravjih seskov polni golido z mlekom. Potem pa reče: »Kaj, vi pijete mleko od teh usranih krav?« Brat mu mirno odgovori: »Kaj vi pijete ptičje mleko? A molzete vrabce?«
Tako nekateri mestni ljudje še vedno gledajo na kmete, ki se ukvarjajo z usranimi kravami in imajo pogosto tudi umazane roke z debelimi, močnimi prsti. Seveda, ker so trgovske police polne poceni hrane, zelenjave in sadja, se lahko zmrdujmo nad neprijetno vonjajočimi hlevi in tudi nad pogosto bolj umazanimi kot čistimi kmečkimi oblačili. Začudenja vredno je dejstvo, da se v vladajočih strankah in velikem delu volivcev, ki so izvolili trenutno vlado, ne zavedajo, kako varljiv je pogled na trgovske police preobložene z dobrotami za telo in dušo.
Kaj nam je torej mar za naše kmete, njihove njive, sadovnjake in vinograde, saj imamo na policah v velikih trgovskih centrih in lokalnih trgovinah na podeželju vse, kar nam želodec in oči poželijo. Saj za nas vse pridelajo Španci, Italijani, Francozi, Nizozemci, Madžari, Ukrajinci, Poljaki in še kdo na tem širnem svetu. Samo voziček moramo odpeti, stopiti v trgovino in začeti vanj metati vse, kar nam pride pod roko. Pa še tako lepo je pripravljeno, večinoma v plastični embalaži in po potrebi tudi že kuhano in pečeno. Kdo sploh še potrebuje te nazadnjaške in nergaške ruralce?
Le kako bo, če nas doletijo dolge in vroče suše ali dolge in mrzle zime ali hude gospodarske krize ali Bog ne daj vojne ali revolucije in ko ne bo dovolj pridelkov in bodo tudi Španci, Italijani, Nizozemci in drugi svoje pridelke stiskali zase in naj drugi poskrbijo za svoje družine, kot vedo in znajo? In ker ne bo več polnih trgovin ali bomo mi meščani hodili moledovat ali celo ropat na osiromašene in nerazvite slovenske kmetije, ki jim nismo nudili dovolj moralne podpore in spoštovanja? Potem nam tudi hlevi in kmetje ne bodo več smrdeli in krave ne bodo več izpuščale v zrak toplogrednih plinov. Samo, da bo še kaj za pod zob.
Nam se je v socialistični šoli zgodil sledeči pripetljaj: “Kmet je razredni sovražnik, ki ga je treba uničiti. Je namreč lastnik proizvajalnih sredstev.” Učenci tega nismo verjeli, imamo pa sedaj oblast, ki se obnaša, kot da bi to tako bilo.