Že dva meseca sta minila, kar sem na Časnikovih straneh ugibal o tegobah, ki jih utegne levici prinesti kandidatura gospodarja prestolnice na parlamentarnih volitvah. Doslej najjasnejši namig, da bo do nje zares prišlo, ne bi mogel bolj potrditi tedaj zapisanih domnev.
Veliki zakaj
Ker niti županovo cincanje kljub njegovi ljubezni do teatralnega ni samo zaigrano, se samo po sebi zastavlja vprašanje, zakaj ves hrup, povezan z njegovim nastopom. Če bo danes tudi uradno vstopil v ring, se bo podal v boj, kjer je zmaga kljub drugačnim občutkom pri nekaterih vse prej kot gotova, kaj šele samoumevna.
Ne gre samo za Jankovića samega. Še vedno mislim, da je tokratna priložnost, če jo zagrabi, zanj hkrati zadnja. Če domnevno epski spopad dobi Janša, za župana na nacionalni sceni verjetno ne bo več prostora, saj bo izpuhtela avreola nepremagljiva menedžerja, ki je pravzaprav njegov edini adut. Veliko drugih reči namreč govori zoper njega kot up (slovenske) levice v kateri koli kombinaciji.
In čeprav se je v številne privržence sedanje vlade zažrlo malodušje, češ, levica se bo (kot menda že tolikokrat) ponovno poenotila za novim izbrancem svojih vrhov, je prej res, da vstop avtoritarnega neotesanca na sceno enotnost levosredinskega prostora za dolgo časa ukinja. O čemer navsezadnje pričajo odzivi iz socialdemokratskih vrst.
Delitve, ne poenotenje
Po mojem mnenju bo ljubljanski župan s svojo listo kaj lahko postal nekakšen Šiva vsaj za dve sedanji parlamentarni stranki. Če od Zaresa ni nič ostalo v prestolnici, kjer bi moral biti po logiki stvari najmočnejši, je težko verjeti, da bi Jankovića preživel na državni ravni. Zelo ogrožena je tudi Slovenska nacionalna stranka. Populistični župan je v vseh ozirih konkurenca njenemu populističnemu predsedniku, ki je bil v iztekajočem se mandatu za nameček povsem neopazen, škoditi pa mu utegne še oklevanje pred glasovanjem o zaupnici Pahorjevi vladi.
Liberalni demokrati imajo kot značilno klientelna stranka po mojem mnenju za obstanek ob Jankovićevem cunamiju več možnosti, vendar ankete puščajo možnost njihovega parlamentarnega zatona odprto.
Četudi bi bili Golobič, Jelinčič in Kresalova za majhne koncesije v županovem »krasnem novem svetu« nemara celo pripravljeni pristati na samoukinitev, pa jim gotovo ne bi sledili vsi njihovi »pešci«. Vsaj v obeh liberalnih strankah se bo bržčas našel vsaj kak posameznik, ki reševanju »levice« pod taktirko antiliberalnega populističniega samodržca ne bo preveč naklonjen, celo če bo na drugi strani grožnja s »slovenskim Orbanom«.
Zlasti jezni bodo seveda socialdemokrati. Njihov primat na levi bo pač splaval po vodi še zanesljiveje od glasov za preostale stranke v njihovi polovici političnega prostora in spremenili se bodo v majhno stranko. Olajševalna okoliščina je sicer, da bo v teku volilne kampanje ljubljanski župan vedno večjemu številu strankinih privržencev postajal bližji od sedanjega v. d. premierja, a v vsakem primeru bo Pahorjev krog ostal hrbtenica odpora proti nekdanjemu šefu Mercatorja na levi.
Pritisk antijanševcev
Kar je za Jankovića trenutno še manj spodbudno, je dejstvo, da vsaj po prvih javnomnenjskih raziskavah po zgostitvi indicev o kandidaturi ni v ničemer zarezal v Janševo volilno pogačo. Omenjeno se utegne po dejanski ustanovitvi liste sicer deloma spremeniti, ampak glasovi fanatičnih antijanševcev, ki županu res brezpogojno zaupajo, ne bodo dovolj za nič velikega.
Prav zaradi tega se vsiljuje misel, da obstaja zgolj en zares močan razlog za vsedržavno akcijo ljubljanskega župana zdaj in ne morda čez dve ali štiri leta. Ne moremo ga opisati drugače kot pritisk paranoikov, ki jim strah pred možem z Dolenjske docela megli razum. Ker je Janković njihovo zadnje upanje, ga na tekmovališče potiskajo, preden so preračunali ceno. Za zdaj je videti, da bo visoka.
Foto: Wikipedia