Pripoved Alojza Arka (TUKAJ), ki se po uboju očeta in bratov leta 1942 pridruži protikomunističnim enotam in preživi strahote teharskega taborišča po koncu vojne, je pretresljiv dokument o nesmislu in razsežnosti bratomorne vojne in revolucije. Kot mladoleten je povsem nič kriv zaradi revolucionarnega divjanja in zločina izgubil očeta in brata, vojna in zlasti povojno obdobje pa ga je potisnilo na skrajne meje preživetja.
Mnogi so o tem do osamosvojitve molčali, saj še jokati niso smeli za svojci, žrtvami revolucionarnega nasilja. Gospod Alojz Arko pa ima pogum, njegova vest je čista in predstavlja velik vzor resnicoljubnosti, ki ne sme biti prezrta. Gospod Arko je namreč izkazal velik pogum, da je slovenski javnosti povedal svojo zgodbo o doživetih grozotah revolucije med NOB in po končani vojni.
Doživel je tragedijo ribniškega brezna »Žiglovica« l. 1942, ko so revolucionarji med drugimi pobili tudi njegovega očeta in dva brata, stara 18 in 21 let. Kot mnoge druge, ga je takšno ravnanje potisnilo v obrambo za življenje in je pri 16 letih s starejšim bratom odšel k domobrancem. Brat je končal v breznu v Rogu, sam pa je preživel, ker je bil ob koncu vojne mladoleten. Pogosto je bil tik pred smrtjo, celo še leta po vojni.
Njegovo pričevanje je eno najbolj pretresljivih. Govori jasno in zbrano, prizadeto, a ne maščevalno. Mnogi se še bojijo spregovoriti, čeprav je resnica pomembna za nas in našo prihodnost. Pretresljivo pričevanje, ki nas spodbuja k sožitju in opominja, da se kaj takega ne bi več ponovilo.