Preveva nas želja, da bi bili sodobni. Pri tem za uravnilovko uporabljamo trenutni ustroj sveta. Največkrat mislimo, da je biti sodoben enako, kot biti računalniško pismen, imeti osvojeno znanje o psiholoških paradigmah in se obnašati ekumensko.
Govorim predvsem o katoličanih. To je moja dežela. Katoliška.
II. Vatikanski koncil je začrtal pot posodobitve v Katoliški cerkvi, ki omogoča prenovo
V svojem nezamenljivem učenju je mati Cerkev z II. Vatikanskim koncilom natančno zarisala smer človekove poti. V svet je poslala sporočilo, ki je lahko povzeto v eni sami besedi: aggiornamento. Posodobitev, uskladiti se s sedanjostjo, biti prenovljen v duhu današnjega dne.
Dobili smo koncilske dokumente. Vidimo, da posodobitev ni lahka beseda in da se nikoli ne začenja navzven. Prenova fasade na hiši še ne pomeni, da smo prenovili dom. Znotraj, kjer po tradiciji prebiva Bog, se začenja prenova.
Danes, prav sedaj, človek hoče odreševati človeka. Številne znanstvene panoge, ki so prisilile teologijo, da je šla na kolena, se predstavljajo kot ideal služenja človeštvu.
Cerkev je od nekdaj učila, da človeka odrešuje Bog. V svojih mnogoterih podobah je Bog vedno stal ob človeku. Prav o tem govorijo koncilski dokumenti. Da prenova – ali posodobitev – prihaja od Boga in se vanj vrača.
Dragi bralec, saj verjetno Bog zate ne obstaja kot problem? Praviš, da si ti sam problem, kajne?
Pot znanosti stavi na človeka, pot Cerkve pa stavi na Boga
Odkar si dovolil, da je kot z laserjem posvetila vate sodobna znanost, ki ti neprestano ponavlja, da moraš popraviti odnos s svojimi starši, da mora biti tvoja družina urejena, da moraš ti sam graditi odnose z ljudmi in da moraš imeti več samozavesti – pri tem pa moraš biti še dobrega videza, imeti osvojeno računalniško znanje in biti zaposlen …
Mar ni ravno obratno? Mar posodobitev ne pomeni imeti več Boga v sebi, biti bolj preprost, pustiti svoje ambicije in iti po poti srca, dovoliti, da te obrekujejo, zaničujejo in vse hudo lažnivo o tebi govorijo – ti pa si razumel, kar ti že stoletja pravi mati Cerkev, in sedaj veš, da je tvoje veselje nepopisno in ti ga nihče ne more vzeti?
Upati si propasti, upati si izgubiti pred svetom, biti v bolečinah in notranji preganjavici, ker ti svet več ne ploska niti ne priznava tvojih darov, vsak dan poslušati krivične besede o sebi, dolgo, dolgo trpeti zaradi tega, ker ti je nekdo vzel dobro ime, trpeti ločenost od tistih, ki jih ljubiš, biti vse to samo zaradi Kristusa in se pri tem vsak dan z nasmehom na ustih bližati oltarju, četudi je daleč, a iti vsak dan k sveti maši, biti zvest pri prejemanju zakramentov in ljubiti Cerkev.
Ali ni to posodobitev?
