Preporod, doživeta in preživeta zgodba

Toda kje so sploh te korenine, na katere se sklicujejo novodobni »prenovitelji«? Je to morda vrnitev k izročilom Čebin iz leta 1937? Je to morda obuditev pluralizma po meri »avantgarde delavskega razreda«, kot smo ga lahko doživeli leta 1941 (dve leti kasneje pa je bil ukinjen)? Težko je reči. Hitri pregled kadrovskega zametka kaže, da gre bolj za nekakšno civilno pobudo, ki skuša rešiti, kar se rešiti da. Ozadje pa je povsem jasno: preprečiti je treba najhujšo nočno moro – da se na oblast slučajno vrne Janez Janša ….

…. znova omenja razvpitega ljubljanskega župana Zorana Jankovića kot možnega voditelja tranzicijske levice. Toda najprej bo potrebno »počistiti« z njegovimi neposrednimi konkurenti znotraj levice, tako kot je to storil Josip Broz-Tito še pred drugo svetovno vojno, ko si je z odstranitvijo nekaterih zagretih sotrudnikov pridobil položaj nespornega voditelja jugoslovanske koministične partije. Ravno v tem primeru pa slabo kaže – sedanji premier Borut Pahor je preveč narcisoiden, da bi kar tako zlahka predal štafetno palico Jankoviću ali še komu.

/ … /

A pustimo podrobnosti. Dejstvo je, da »preporod«, ki naj bi znova utrdil postkomunistično levico, ni nekaj, kar bi lahko smatrali za povsem nov projekt. Gre samo za logično nadaljevanje tega, kar je z »novo politiko« zapravil Gregor Golobič. Oranžna stranka, ki je nastala kot derivat »velike« LDS, je ravno tako obljubljala nekaj novega. Imamo torej opravka z zgodbo, ki jo že poznamo, in bilo bi nenavadno, če bi ljudstvo ponovno zagrabilo za vabo na novo odkrite tople vode.

Slovenija ima namreč že vse preveč grenkih izkušenj skrivanja za nekakšnimi umetnimi kulisami ter novimi obrazi. Navsezadnje, tudi nedavno odstopljena Katarina Kresal se je v politiki pojavila pred komaj štirimi leti.

Že leta 2000 pa smo v parlament dobili Stranko mladih Slovenije kot nekakšno tramsmisijo bivših študentskih funkcionarjev, ki so si zaželeli okusiti poleg študentskega še »pravi« hram demokracije. Le da njihova stranka tedaj ni bila v funkciji ponovne revitalizacije tranzicijske levice, ki jo sedaj skuša na vsak način »skupaj sestaviti« Liberalna akademija, ki jo še najbolj skrbi »princ teme« in ga skuša zato na vsak način izločiti iz politične igre.

Več: Demokracija