Ozračje je vedno bolj razgreto, možgane bomo kmalu poslali na pašo in večina pogovorov se bo kmalu vrtela okoli okroglega usnja in dvaindvajsetih možakov, ki ga brca. Še dnevna politika več ne bo imela take teže, listič smo pač oddali, zdaj pa bo kar bo. Pisati o resnih temah v takem času se zdi kot, kako aktualen izraz, strel v prazno.
Že tako so prispevki, ki jih pišemo teologi, kot razmisleke o vsakdanjem življenju kristjana, med najmanj branimi. Za to tezo imam tudi »dokaz«. Pred leti sem pisal o t.i. pasjem eksistencializmu in sprožil neko debato na Facebooku, kjer so me, malo da ne, označili za brezvestnega lastnika psa. Nato sem pisal o generaciji destrukcije in moj blog so opazili na nekem portalu, kjer spremljajo slovenske blogerje. Tudi t.i. ekoblef, premislek o ekologiji, ni ostal neopazen. Po drugi strani ko zapišem razmišljanja, ki izhajajo iz mojega področja, to komentira zgolj kakšen bralec, ki se, v načinu, kot so včasih delovali heretiki, obregne ob poved ali dve in skuša dokazati mojo nepravovernost. Vem, da zvenim malce užaljeno, čeprav to nisem, sem pa realist po duši in res, ne slepimo se preveč: vera nas ne zanima.
Kaj je vera?
Vera je kompleksen pojem, vera je kompleksen odnos. Ko so se različni teologi o tem spraševali, kaj je vera in kaj je potrebno, da je nekdo veren, so nekateri pristali na to, da je za to dovolj, da posameznik pozna tistih nekaj obrazcev in resnic, ki smo se jih večinoma naučili pri verouku. Sam bi to označil kot ostanek judovskega formalizma in bi se s tem težko strinjal. Res pa je, da je nek škof nekoč modro dejal, da kdor ne zna na pamet, mu na kraj pameti ne bo padlo, da bi to izpolnjeval. Tudi zato se pri mojih urah verouka mulci morajo naučiti nekaj osnovnih stvari. Pri tem ne neham ponavljati, da naj jim to koristi v življenju. Kot nam lahko koristijo druge stvari (od abecede do poštevanke), če jih pač uporabljamo.
So pa nekateri, ki menijo, da je za izkaz vere dovolj, da sem dober do drugih. Problem nastane, ker tovrstni altruisti sami sebi postavljajo merila za dobroto in sami presojajo do koga, kdaj in v kateri situaciji naj bi bili dobri. Že večkrat sem sedel za mizo, ko je kdo, skorajda v isti sapi zatrjeval, da on pač Cerkve ne potrebuje, ker da je dober, po drugi strani pa je preklinjal lastnega brata ali sestro.
Prikladna se mi zdi tako misel Janeza Pavla II., da vera ni zgolj skupek napisanih resnic, pač pa da ta resnica preide v človekovo zavest in da se določi naravnanost ali bolje, da se določajo različne naravnanosti, v katerih se oblikuje, kdor je veren ud Cerkve. Pri tem bi zgolj dodal še najbolj kompleksno dejstvo, da konec koncev vera je dar, ki ga prejmemo. O tem, kdo je ta dar prejel ali ne, pa je težko razpravljati. A če se v razpravo vendarle spustimo, potem menim, da je bistvena ravno zavest o tem, da sem veren in da to vedno znova vpliva na moje delovanje, še več, tako zelo vpliva na moje življenje, da se temu podreja vse ostalo. Ker pa smo realisti: vendarle se ne slepimo preveč.
O Bogu na počitnicah – stotič
Tudi letos ne bom prekinil tradicije in se bom obregnil ob Boga, ki smo ga poslali na počitnice. Če sem vsako leto našel nekaj optimista v sebi in sem bil mnenja, da je Bog na počitnicah zgolj med počitnicami, potem sem letos, kot realist, mnenja, da je Bog pravzaprav ves čas na počitnicah. Da ne bo pomote: na počitnice smo ga poslali mi, to ni storil prostovoljno oz. iz svojega nagiba. Pri tem smo si poiskali takšne in drugačne nadomestke, ki zapolnjujejo prostor, ki ga je prej zasedal Bog. Še več: marsikateri starš me prosi, če lahko iz verouka čim bolj odstranim Boga in dam mesto čemu drugemu. Zakaj ne igrate košarke, zakaj ne greste ven v naravo, zakaj ne pogledate kakšnega filma, mi večkrat pravijo. Zakaj še vi ne pošljete Boga na počitnice, bi se glasilo vprašanje, če bi ga postavili v naš kontekst.
Tudi počitniški dnevi za otroke in mlade, ki jih imenujemo oratoriji, doživljajo svojo sekularizacijo. Na marsikaterem je kateheza najmanj pomemben del, tisti, »nebodigatreba«. Pri tem pozabljamo, da je bila kateheza osnova prvih krščanskih skupnosti. Zato so bili napisani evangeliji! Ker so ljudje čutili potrebo, da oznanilo zapišejo, da bi se lahko čim bolj širilo po prvih skupnostih. Napisani so bili v popolnoma drugačnem času kot danes, ko ni problem v nekaj minutah natipkati nekaj strani besedila. Pisali so jih v smrtni nevarnosti, mučeniške smrti naj bi tako umrla evangelista Matej in Marko. Upam, da je komu ob izpostavljenih dejstvih postalo neprijetno pri srcu, tudi meni je. A ne slepimo se preveč: Boga smo poslali na počitnice.
Kaj je torej s prenosom vere?
Lahko se »tolažimo«, da je vera dar. Vendar menim, da smo zmožni več kot to. Najprej kot posamezniki, nato kot člani družin. Če zavest utrjuje naše delovanje, potem je potrebno začeti pri zavesti. Osebni in družinski. Ne mislim, da postanemo kristjani, ki se pred drugimi trkajo po prsih in vpijejo, da so boljši od drugih. Ne mislim, da je potrebno postati čudaška, od ljudi odmaknjena družina, kot pravi papež v Radosti ljubezni (AL 182). Prav tako ne mislim, da se je potrebno naučiti famozna »birmanska vprašanja« (čeprav bi to dejansko komu koristilo).
Za zgled si lahko postavimo prvo skupnost. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. (Apd 2,42) Zveni tako zelo preprosto. In ne bomo se slepili preveč, če bomo priznali, da tudi je. Nauk apostolov je evangelij, lomljene kruha je evharistija oz. maša, molitev je pogovor z Bogom. Stanoviten je tisti, ki dalj časa vztraja, ostaja pri svojih odločitvah, navadah, nazorih.
Namenoma sem izpustil občestvo. Ker sem o njem pisal zgoraj. In ker ne želim iti na počitnice kot zagrenjen realist, pač pa zmeren optimist, upam, da bo občestvo, ki je družina družin, priklicalo Boga iz počitnic zopet v svojo zavest, v svoje delovanje, v svoje življenje.
