V času priprave varčevalnih ukrepov v javnem sektorju je dnevnikova kolumnistka Ranka Ivelja objavila zanimiv prispevek na temo šolstva, seveda predvsem v luči napovedanih varčevalnih ukrepov. Za vzgled je vzela Finsko, ki je z rezultati izobraževanja že vrsto let v evropskem in svetovnem vrhu. Pri čemer je za tak uspeh pravilno navedla dva ključna razloga . Prvi je ta, da je poklic učitelja na Finskem visoko cenjen in dobro plačan, kar seveda pomeni, da se na fakultete, ki izobražujejo učitelje, vpisujejo najbolj perspektivni kadri, sprejet je le vsak deseti kandidat. Drugi razlog pa je javni šolski sistem, ki vsem otrokom zagotavlja enake pogoje šolanja, ne glede na to, od kod prihajajo. Seveda je Ivelja imela v ozadju ideološko agendo, zato se je v nadaljevanju članka povsem posvetila predvsem temu, kar bi naj vlada z varčevalnimi ukrepi uničila.
Čeprav se je z avtorico do neke mere možno strinjati, da varčevalni ukrepi bolj prizadenejo otroke iz šibkejših okolij, pa je vendarle potrebno poudariti, da brez izpolnitve prvega pogoja, torej zagotavljanja kvalitetne selekcije učiteljskega kadra, ustreznega sistema stalnega izobraževanja in izboljšav ter nadzora nad kakovostjo učiteljevega dela, vlaganje v boljše normative preprosto ne zagotavlja višje kakovosti učnega procesa.
In tukaj leži srž problema v našem šolstvu. Če za Fince velja, da vlada za učiteljski poklic izjemna konkurenca, velja pri nas, da selekcije praktično ni in lahko postane učitelj skorajda kdorkoli.
Sindikat kot strokovno telo
Še huje je, da je pod krinko avtonomije posamezen učitelj v glavnem prepuščen sam sebi. Njegovo strokovno izpopolnjevanje je več ali manj odvisno od lastne ambicioznosti, ter od zagnanosti in ambicioznosti vodstva šole. To seveda pomeni, da na mnogih šolah, še zlasti tam, kjer ravnatelj nima potrebne avtoritete, učitelji strokovno ne dosegajo enake ravni, kot na kakovostnejših šolah z ambicioznejšim vodstvom. Pri manj proaktivnih učiteljih gre to lahko v katastrofalne razsežnosti. V takih primerih postane naenkrat neznansko pomembno, katerega učitelja dobi vaš otrok. In to je tista razslojenost, o kateri piše Ranka Ivelja v svoji kolumni. Največji problem pri tem niso varčevalni ukrepi vlade, ampak dejstvo, da je tako stanje kljub visokim normativom v slovenski šoli danes že nadvse razširjeno.
Ena od največjih težav slovenskega šolstva je, da učitelji sploh nimajo stanovske organizacije, denimo učiteljske zbornice. Zbornica je v poklicih, ki veljajo za samostojne in pri svojem strokovnem delu neodvisne, denimo pri zdravnikih ali odvetnikih, tista osrednja stanovska organizacija, ki med drugim zastopa tudi strokovne interese svojega stanu. Opis vloge zdravniške zbornice je izjemno obsežen in med nalogami najdemo prenekatero, za katero v učiteljskem stanu ne skrbi nihče.
Celo starši imajo svojo organizacijo – Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS), ki je bila ustanovljena leta 2011, začetki povezovanja staršev pa segajo v leto 2003, ko so se začeli povezovati sveti staršev v Ljubljani. Eden največjih problemov, s katerim se sooča starševska organizacija, je prav ta, da na strani učiteljev nima sogovornika. Edina organizacija, ki jo imajo, je sindikat (SVIZ), ki pa nikakor ni in ne more biti strokovna organizacija, saj ima povsem druge interese, ki so s strokovnimi interesi in z interesi staršev in družbe pogosto v konfliktu. A dogaja se prav to. Ne le, da starši nimamo sogovornika, nimata ga niti vlada in ministrstvo. In ob odsotnosti ustreznega sogovornika njegovo vlogo prevzame sindikat, ki se začne predstavljati kot kvazi strokovno telo, a se, razumljivo, predvsem bori za pravice učiteljev. Strokovno praznino pa vešče zapolnijo lobiji vseh vrst, ki prav tako pod krinko učiteljeve avtonomije iščejo predvsem finančne koristi, bodisi preko prodaje učnih gradiv, bodisi preko morja dodatnih dejavnosti.
Poklici go-home
Ena najkatastrofalnejših posledic izrivanja stroke iz šolstva je propad poklicnih šol. Po neizbežnem propadu usmerjenega izobraževanja, ki je hotelo vse šole narediti poklicne, je sledil v devetdesetih salto mortale in naenkrat so hoteli vsi na gimnazije in naprej študirat. Šolska oblast ni storila ničesar in poklicne šole so postale povsem marginalizirane. Tako danes v Sloveniji skorajda ni mogoče dobiti dobrega kuharja, med mizami gostinskih lokalov pa se namesto šolanih natakarje smukajo študenti.
Žalosten primer posledic marginalizacije poklicnih šol je denimo sistem obveznih praks, ki je večinoma namenjen sam sebi. Šole imajo v podjetjih težave dobiti prosta mesta za praktikante in na nekaterih šolah gre to tako daleč, da si morajo učenci sami iskati možnost za prakso. Pri tem po eni strani bode v oči pomanjkanje družbene odgovornosti podjetij, ki na ta način ovirajo kakovostnejšo izobrazbo bodočih zaposlenih, seveda pa nekooperativnost delodajalcev kaže tudi na to, da v sedanjem sistemu praktičnega izobraževanja ne vidijo nobene koristi. Videti je, da v slovenskem šolstvu manjkajo tako vizija, poslanstvo kot strategija. Zdi se, da se nihče ne vpraša, za koga izobražujemo otroke in kakšna znanja bi bodoči delodajalciod njih pričakovali. Za tako velik preskok bi seveda za sogovornika potrebovali močno in široko zastavljeno strokovno organizacijo, ne pa sindikata ali posameznih mnenjskih gurujev, ki pogosto zastopajo interese lobijev.
A pot do tja je trnova in polna ovir. Ker stanje, kakršno je, ni nastalo zaradi neznanja, ampak namenoma. Kot vedno.
Vir fotografije: vss-ce
