Nekateri se delajo neumne zato, da bi naredili vtis, da so pametni. V opoziciji proti vladi so tudi učiteljska združenja in šolski sindikat. Priljubljena tema obojih je, kako naj se med epidemijo vedejo učenci, dijaki in učitelji. V začetku tega leta sem v prispevku na Časnik.si na to temo zapisal:
Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.
Probleme v šoli rešuje ravnatelj s svojo ekipo, predsednik vlade tu ne more nič. Po načelu subsidiarnosti se problemi najuspešneje rešujejo na najnižji možni ravni. Natančna navodila daje lahko tisti, ki je najbliže problemu. Država oziroma vlada in njene strokovne skupine posredujejo lahko le splošna navodila.
Začenja se novo šolsko leto, spet v znamenju kritike vlade in njenega dela
Od tedaj se ni prav nič spremenilo. Sedaj, ko se pričenja novo šolsko leto, so se imenovani spet oglasili z istimi tožbami, v iskreni skrbi pa so se jim pridružili pomembneži iz strank istega političnega izvora. Vključila se je tudi dijaška organizacija, eden od podsistemov neosocialističnega kolosa, ki vlado, zdravnike in javnost z vso strokovno avtoriteto prepričuje, da cepljenje ni edini način preganjanja epidemije in da je človekova pravica, da se sam odloči, ali se bo cepil ali ne.
Vnaprej je predvidljivo, da vlada za novo šolsko leto zopet ni pripravila natančnih navodil; seveda, če pa bi jih in ko jih bo, bomo zopet nezadovoljni, ker bodo ukrepi neživljenjski in nepremišljeni. Ker poznam nekatere ravnatelje in ravnateljice, dobro vem, da so to izredno inteligentni in sposobni ljudje. Tudi o IQ predsednika sindikata ne dvomim. Trdno sem prepričan, da so sposobni brez nepotrebnih vprašanj in kompliciranj izpeljati naloge, ki so jim naložene, pa četudi bi šlo za vojno stanje. V zbornicah imajo prav tako sposobne in nadpovprečno nadarjene sodelavce, ki v marsikaterem pogledu prekašajo ministre in druge funkcionarje v vladi. Zato se mi zdi tako jamranje podobno, kot če bi se gasilci pred gašenjem požara pritoževali, da nimajo navodil vlade.
Samo naivneži lahko verjamejo pretakanju solz nekaterih vplivnežev, ki ni nič drugega, kot delati se neumnega. Nikakor ne gre za to, da bi (nekateri) ravnatelji, njihov prvi sindikalist in pomembneži iz levih strank javnost prepričevali, kako so neumni, temveč gre za igro nagajanja, norčevanja in cinizma.
