V Društvu katoliških pedagogov Slovenije smo večer po Slovenskem kulturnem prazniku letos namenili pogovoru o narodni identiteti mladih Slovencev. Včasih je dobro šolo obrniti na glavo in se kaj naučiti od mladih. Ob kulturnem prazniku je vsekakor zanimivo slišati, kako vidijo, doživljajo in utemeljujejo svojo narodno identiteto. Na povabilo so se prijazno odzvali dijaki 3. letnika ene od ljubljanskih gimnazij. Pogovor z njimi in s poslušalci je vodil Matevž Vidmar, mladi teolog in voditelj več mladinskih veroučnih skupin.
Dijaki pravijo, da v šoli dobijo dovolj znanja, ki neposredno polaga temelje slovenstva skozi literaturo, umetnost, zgodovino, geografijo…. Menijo pa, da je temelj narodne zavesti v družini in odnosu njihovih staršev do Slovenije kot celote in da je tudi od pogovorov doma zelo odvisen njihov pogled na domovino.
V šoli pa pogrešajo več stvari. V tujih šolah vidijo jasno izpostavljene narodne simbole – grb in zastavo, česar v razredih na naših šolah ni. Pogrešajo proslave ob državnih praznikih in to, da pri zgodovini nikoli ne pridejo do nastanka in temeljev Slovenske države; manjka jim tudi določena oblika državljanske vzgoje in poudarek na tem, koliko velikih Slovencev in njihovih del je svetovno znanih in priznanih. Slovence vidijo kot premalo samozavestne, vendar sposobne, dobrosrčne, požrtvovalne in zelo samokritične ljudi, a tudi takšne, ki znamo stopiti skupaj šele takrat, ko nam resnično trda prede.
Kako bodo kot intelektualci doma ali v tujini nosilci slovenstva? Vprašanje je bilo zelo zahtevno in jasnega odgovora niso našli.
Na kaj vse pa smo Slovenci ponosni? Začeli so seveda pri športu s Tino Maze in Petrom Prevcem. Nadaljevali so sposobnimi, svetovno znanimi podjetniki, znanstveniki, glasbeniki, s Plečnikom in Slomškom – o katerem v šoli žal ne slišijo veliko, z Maistrom in Halersteinom…. “Ker smo zaradi teh velikih ljudi tudi povprečni Slovenci nadpovprečni”, je zaključil eden od sogovornikov. Ponosni so tudi na preproste ljudi, na kmete, ki vztrajno živijo in skrbijo za svojo zemljo, na slovensko hrano in na vino, na vse prelepe kraje, na zelene in modre pokrajine čarobno lepe narava, na slovensko pesem, na Kekca, prostovoljstvo, Karitas, gasilce in na našo dobrodelnost…. Tudi na Slovenijo kot mlado, čisto državo, z ne onesnaženo zgodovino smo ponosni.
Dlje ko je tekel pogovor o tem ponosu, lepši je bil večer. Čutiti je bilo, kot da premalo govorimo o tem ponosu, ki ljudem majhnega naroda visoko dviga samozavest. Čutiti je bilo tudi, da zavest identitete v nas dremlje, ko pa jo prebudimo, da se postavi na noge in spregovori, ni več majhna. Mladi lahko veliko, dolgo in radi govorijo o tem, kar je zanje narodni ponos. Zato je odgovor na uvodno vprašanje na dlani: kot narod smo resda majhni, vendar naša identiteta tudi med mladimi ni majhna.
Helena Kregar, podpredsednica DKPS
Foto: Aleš Čerin
