Po aretaciji Janeza Janše spomladi 1988 se je oblikoval Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je za 21. junij sklical zborovanje na Trgu osvoboditve/Kongresnem trgu. Kolegij odbora je pripravil program, izbral govorce, jaz sem bila izbrana, da dam izjavo za televizijo, ki se je odločila prenašati dogodek. Ko sem se prerinila do odra s TV ekipo, se je izkazalo, da se jim ne zdim primerna oseba za nastop. Po krajšem pregovarjanju sem lahko povedala en stavek, nato so me prekinili. Hitro so prekinili tudi direktni prenos. Govor sem spravila in ga zdaj, po 26 letih sklenila poslati v javnost.
Danes se je iztekel tretji teden, odkar sta bila aretirana Janez Janša in Ivan Borštner, štiri dni manj, odkar je bila odvzeta svoboda Davidu Tasiču. Zborovanje, ki smo ga pripravili tu na Trgu osvoboditve, sredi Ljubljane, hoče biti javen, glasen in množičen izraz solidarnosti z njimi.
V Sloveniji se je v zadnjih treh tednih potrdilo staro spoznanje, da mnogi dolgo znani problemi sežejo ljudem v živo šele tedaj, ko se izrazijo v obliki osebne tragedije. To se je zgodilo ob primeru Janše, Borštnerja in Tasiča. Skozi njihovo usodo so ljudje nenadoma spregledali, za kaj gre. Spoznanje sega od čisto političnih zadev, kot je denimo odnos med civilno družbo in vojsko, oziroma militantni značaj socialističnega sveta, pa tja do čisto osebnih. S tem mislim predvsem na fenomen ravnodušnosti, na preprosto spoznanje, da je človek odgovoren za vse, kar stori, pa tudi za vse, česar ne stori.
To zborovanje je po mojem mnenju izraz in dokaz moralnega preobrata. Ljudem postaja jasno, da človek živi predvsem od samospoštovanja. To pa raste iz velikih in drobnih opredelitev, iz odgovorov na vprašanje: Na čigavi strani si. Postaviti se na stran šibkega je bolj moralno od opredelitve za močnejšega. Nemočni imajo večjo moralno pravico do podpore kot poosebljena moč.
Mislim, da je to vodilo vseh, ki nastopajo na tem zborovanju. In to sporočilo pošiljajo za zidove vojaškega zapora, pa tudi vsem nam, vsakemu posebej.
Pred štirimi desetletji so bili po Ljubljani razobešeni zvočniki, ki so prenašali sodne procese tako imenovanim agentom in izdajalcem. Množice so baje zahtevale najhujše kazni. Danes so zvočniki tukaj za to, da bi šel v svet nasproten glas.
Alenka Puhar
Napisano 21. junija 1988 za zborovanje Odbora za varstvo človekovih pravic na Trgu osvoboditve za TV izjavo. Onemogočeno.
Prvič prebrano 3. oktobra 2014, na zborovanju Odbora 2014 pred sodno palačo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
