Janez Janša je bil prvi minister v edini vladi, ki je v enaki koalicijski sestavi mandat zdržala do konca.
V vašem razvojnem programu je predstavljenih tudi nekaj drastičnih sprememb, med drugim omejitev deleža javne porabe v BDP-ju na 45 odstotkov, obvezna srednja šola, debirokratizacija Slovenije, ukinitev AUKN-a. To so mogoče na prvo žogo priljubljeni ukrepi. Kaj pa reforme, pokojninska reforma, do katere ima javnost v splošnem odklonilno mnenje?
Najpomembnejši predlog med temi − ustavna omejitev domače oziroma javne porabe v BDP-ju na 45 odstotkov − potegne za sabo marsikaj, kar je možno poimenovati z besedo reforma oziroma racionalizacija. Če ne bo višje gospodarske rasti in če ne bomo več ustvarjali, ne bomo prišli pod ta odstotek javne porabe. Naš namen ni, da bi Slovenijo potiskali v položaj, kjer bi morali samo zategovati pas. Želja je, da država ne bi preveč porabila in s tem prizadela sektorje, kot so šolstvo, zdravstvo, sociala. Za vse te dejavnosti je Slovenija sposobna v prihodnjih letih namenjati več denarja, vse je pa odvisno od tega, koliko smo sposobni ustvariti. Če bomo ustvarjali več, bo šlo lahko več za vse sektorje tudi iz blagajne kljub temu, da jim bo namenjen manjši delež v odstotkih. In to je naš cilj − zagotoviti pogoje, da bo Slovenija ustvarila več.
Slovenija je sposobna več ustvariti, zgrešena je tista politika, ki govori samo o reformah v smislu omejevanja, kako je treba zmanjšati določene pravice, kako je treba na nek način podaljšati delovno dobo, in samo v teh smereh vidi rešitve. Naša stranka vidi rešitev v tem, da več ustvarimo in se obnašamo racionalneje. Samo na ta način bomo lahko tudi več delili. Dokler pa tega ni, je potrebno zategniti pas in ustvariti pogoje, da bomo lahko več ustvarili.
Kar zadeva pokojninsko reformo, je stvar zelo preprosta. Na eni strani imamo denar, ki ga potrebujemo za to, da vsak mesec vsi upokojenci dobijo pokojnine, po drugi strani pa gre za denar, ki ga je treba vplačati v pokojninsko blagajno, da se to lahko omogoči. Gre za solidarnostni sistem, več kot se vplačuje v to pokojninsko blagajno, več denarja je na razpolago. Torej rešitev ni samo v podaljševanju delovne dobe. Če bo ljudi, ki bodo delali in vplačevali v pokojninsko blagajno vsako leto manj, potem se lahko podaljšuje delovno dobo do stotega leta, vendar se s tem pokojninske blagajne ne bo rešilo. Prav tako se pokojninske blagajne ne bo rešilo, če ne bomo ustvarjali novih delovnih mest.
Kako bi se konkretno lotili pokojninske reforme?
Pokojninsko reformo družba izvede: prvič − po nekem treznem premisleku, drugič − po jasnih izračunih, tretjič − na podlagi dolgoročnih projekcij, ne pa na podlagi dveletnih proračunov, in četrtič − po opravljenem usklajevanju, v socialnem dialogu in poskusu, da se doseže neko politično soglasje.
Ta vlada je šla v spremembo pokojninskega zakona, pa tega ni niti pet minut usklajevala z opozicijo. Tudi s socialnimi partnerji so zašli v slepo ulico, kar je pripeljalo do tega, da so sindikati zahtevali referendum. Mi smo kot opozicija predstavili naša predloga, vendar nismo bili povabljeni k dialogu. Kljub temu smo javno pozvali vlado, naj vključi v pokojninski zakon tudi načrt, da se uvede osebne pokojninske račune. Ne zato da preprečimo solidarnost, ampak da zagotovimo preglednost pokojninske blagajne, da bo vsak kadarkoli vedel, koliko je vplačal in tudi koliko je solidaren. Da lahko vsak kadarkoli na spletni strani s svojo osebno številko pokojninskega računa preveri, koliko je vplačal, in da si lahko izračuna, kolikšno pokojnino bo dobil. Na ta način bi motivirali mlade, da prej vstopijo v redno delovno razmerje. To je bila naša prva ponudba vladi.
Druga ponudba je bila, da potem ko te spremembe uskladimo, lahko za realizacijo teh sprememb sprejmemo ustavni zakon, zoper katerega ni referenduma. Slovenija je leta 1994, če se ne motim, z ustavnim zakonom regulirala NLB. Če je bilo tisto dopustno in ni bilo nikoli razveljavljeno, potem bi lahko tudi pokojninski sistem regulirali z ustavnim zakonom. Bi pa se morala vlada potruditi, prisluhniti tudi še komu drugemu in na ta način zagotoviti politično soglasje, pa tudi soglasje s socialnimi partnerji. Kajti to, kar je vlada predlagala, ni bila kakšna korenita reforma pokojninskega sistema, šlo je le za neselektivno podaljševanje delovne dobe. Torej, mi natančno vemo, kaj je potrebno narediti, vemo tudi, po kateri poti lahko pridemo do tega cilja. Ne vemo pa, ali bo za to zadostna večina po naslednjih volitvah.
Vsekakor bo treba doseči konsenz s socialnimi partnerji. Sindikati so se predlagani reformi uprli. Kakšne korake bi morali narediti, da bi sindikate dobili na svojo stran?
To je omogočilo, da je Slovenija izpolnila pogoje za vstop v evrsko območje, in to smo dosegli z dialogom. V našem mandatu pa smo doživeli tudi brutalne odzive nekaterih sindikatov. Spomnite se protesta, na katerem je bilo v Ljubljani 40.000 sindikalistov, ki so protestirali proti enotni davčni stopnji kljub temu, da je šlo zgolj za idejo skupine za reforme. Kljub temu, da se razprava sploh še ni začela, je prišlo do zahtev po odstopu vlade in to v položaju, ko so plače rasle. V našem mandatu so plače zrasle, realno gledano, za 24 odstotkov, ob tem da je bilo ustvarjenih 60.000 novih delovnih mest ter se je standard večine ljudi bistveno izboljšal. V zadnjih treh letih, ko je šlo vse navzdol, ko je ogromno podjetij propadlo, ko je 60.000 ljudi izgubilo delo, takšnega velikega sindikalnega protesta ni bilo.
Ne pričakujem, da bo socialni dialog potekal brez težav. Zelo verjetno je, da bo v naslednjih letih potrebno izvesti nekatere resne popravke obstoječe delovnopravne, verjetno tudi pokojninske in socialne zakonodaje. Potrebno bo izvesti tudi racionalizacijo v javnem sektorju, kar bo zagotovo sprožilo določene socialne reakcije. Menim, da bo večino teh možno preseči z nekim pametnim kompromisom v socialnem dialogu, ne izključujem pa tudi kakšnih stavk ali protestov, tako kot so bili leta 2006.
Kaj pa možnosti za gospodarsko rast, za izboljševanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva?
Gospodarske rasti se ne more pospešiti ali oblikovati z nekimi vladnimi dekreti. Vlada lahko pomaga pri vzpostavljanju boljšega delovnega okolja, odpravlja birokratske ovire, predvsem pa je ključen ukrep za pospešitev gospodarske rasti ustvarjanje manevrskega prostora gospodarstvu. To pomeni, da podjetjem na koncu leta država ne pobere vsega, kar jim je ostalo po izplačilu plač, škode in vsega tega, kar so zakonske obveznosti, ampak da jim dovoli, da investirajo v nove programe, v nova delovna mesta in v na novo ustvarjeno vrednost.
Počasi je že odveč komentirati takšne neumnosti. Na koncu našega mandata je Slovenija imela izravnan proračun, naš državni dolg je znašal manj kot 23 odstotkov letnega BDP-ja, Slovenija je bila druga najmanj zadolžena država v evrskem območju in število brezposelnih je bilo manjše od 60.000. V treh letih tega mandata so povečali število brezposelnih v gospodarstvu za 65.000, v javnem sektorju pa zaposlili novih 5000 ljudi, podvojili so javni oziroma državni dolg, ki bo konec leta prek 45 odstotkov, Slovenija ni več med najmanj zadolženimi državami in manevrski prostor je bistveno manjši. Milijardo evrov bomo dali zgolj za obresti zaradi velikega zadolževanja in seveda vse tiste prednosti, ki smo jih imeli na začetku krize, so zapravljene.
Če pa že govorimo o dediščini, vam lahko povem, da je moja vlada, ko je nastopila mandat konec leta 2004, dejansko podedovala ne zgolj prazne kašče, ampak tudi “falsificiran” proračun za leto 2004, kjer za mesec december v proračunu ni bilo niti denarja za plače učiteljev. Torej, kar zadeva kašče, naslednja vlada bo podedovala prazne kašče, leta 2008 so bile pa te zelo polne. In Slovenija je imela boljše pogoje za prehod skozi krizo kot Poljska, ki je poleg Cipra edina evropska država, ki je šla brez recesije skozi to zadnjo krizo. Zato na te očitke ni smiselno odgovarjati, ker nimajo realne podlage. V Sloveniji bomo vsi izjemno srečni in veseli, ko bo država spet dosegla takšne rezultate, kot smo jih leta 2007 in 2008, ko ne bomo imeli več proračunskega primanjkljaja in ko bomo ustvarili več kot porabili.
Še en konkreten podatek: očitajo nam, da se naša vlada ni zavedala bližajoče se krize, vlada Boruta Pahorja pa naj bi se te krize zavedala. Če bi bilo to res, potem bi bila realnost drugačna od te, ki so jo manifestirali, potem ko so naš proračun za leto 2009, v času, ko je bilo jasno, da prihaja kriza, z rebalansom povečali za 10 odstotkov. Prihodki pa so bili za 10 odstotkov manjši od načrtovanih. Tako je nastala 20-odstotna luknja v proračunu, ki je še vedno tam.
Več: Siol
