Pred par tedni me je mož za rojstni dan peljal najprej na Brezje in potem še na Bled. Tega ne bi razlagala, če nama natakar na hotelski terasi z očarljivim razgledom na otoček s cerkvico na najino željo po kavi s smetano ne bi z južnjaškim naglasom pribil, da smetane pa pri njih ne moreva dobiti. Mhm … Katastrofičnost te simbolične blejske scene se mi zdi toliko večja, ker smo se pravkar vrnili s potovanja po bivši Jugi, kjer smo bili deležni tako izjemnega gostoljubja kot tudi presenetljive urejenosti. Domov smo prišli z vtisi o hitri prosperiteti narodov, še nedavno zapletenih v krvave spopade. Le zakaj se oni lahko pobirajo iz vsega hudega in se razcvetajo, pri nas pa – kot da je, kamorkoli pogledaš, vse gnilo?
Odgovor morda ponuja panoramski pogled na mentalno stanje v našem narodu. Kako smo predelali nedavna strašna dogajanja na naših tleh – zločinski totalitarizem, množične pomore, kazenska taborišča, sistematično indoktrinacijo, vsesplošno zaničevanje človeka? Ničesar od tega nismo preboleli, prejokali, premolili in kot izkristaliziran vir modrosti prenesli na mlade rodove. Zaukazani molk se je razrastel v apatično nesposobnost avtorefleksije in izpeljevanja ustreznih konsekvenc. Boleča izkustva niso prečistila slovenske identitete in je obogatila s trajno imunostjo proti nasilju. Namesto da bi osmislili trpljenje z zrelostno preobrazbo in poglobili človeško dostojanstvo, smo Slovenci ostali ujetniki kriminalne, politične, moralne in metafizične krivde[1] in smo zato v globoki duhovni krizi. Kot je zapisal kanonik Rafko Lešnik – o vsem tem bi bilo treba izvesti temeljito razpravljanje, še bolj pa resnično “osebno katarzo” prav vsakega izmed nas.[2]
Vsakdo bi želel biti na strani zmagovalcev, junakov, tudi žrtev, nikakor pa ne na strani zločincev in hudodelcev. Temu se je najlažje izogniti z brezbrižnostjo in cinizmom in se raje ne spraševati, kaj vse so počeli naši predniki, med katerimi je vendarle bilo na tisoče likvidatorjev, udbašev, raznoraznih režimskih sodelavcev in koristoljubnežev. V duhovnih razmerah slovenskega življenja so bili pogoji za vznik protičloveškega zla in potrebno bo prevzeti nase krivdo očetov. Mi pa zaenkrat raje razvijamo spretnost “primišljanja naših zmagovalcev” in “odmišljanja naših storilcev”.
Luč je in Bog je
Dodatnemu begu pred neprijetno stvarnostjo služi širok spekter regresivnega vedenja in raznih oblik narkotiziranja. Sem spada razpaseno hlepenje po oblasti, položajih, vplivnosti, grabljenju premoženja, tatinstvu, tajkunstvu itd., kar je običajno zavito še v prevarantsko ideologijo. Če te “ideoholike” podpremo še na volitvah, je kot bi alkoholika najprej založili s pijačo, potem pa mu v roke potisnili krmilo falkona …
Problematičen je tudi resnicoljubnejši del družbe, ki mu režimske usedline, nacepljena oblastniška omrežja in politične nebuloze prepogosto služijo le kot strelovod za sicer upravičeno nezadovoljstvo s stanjem pri nas. Toda z zgražanjem, moraliziranjem in neskončnim komentiranjem se razbremenjujemo napetosti in se pomirimo. Zato ne pridemo v tako hudo stisko, da bi nas ta privedla do uvida, pravih odločitev, ustreznega ukrepanja in “zajemanja življenja iz izvira”.
Vsak čas bomo spet imeli priložnost glasovati za “slovensko smetano”. Srčno upam in molim, da si bomo izbrali takšno, ki bo znala s širjenjem prostora resnici odpreti slovenstvu svetlo prihodnost, kakršno nam kličejo tudi slovenski mučenci.
(foto: Franci Ferjan)
[1] Karel Jaspers: Vprašanje krivde, KUD Police Dubove, Vnanje Gorice, 2012.
[2] http://www.vseposvojitev.si/pisma-varuhov/napis-k-spomeniku
