Bogu hvala, še so med nami optimisti! Kljub težavam, s katerimi se spopada človeški rod, Slovenci pa še posebej, nam ne manjka optimizma. Dokaz za to sta med drugim vokalni kvintet Optimisti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana prof. dr. Borut Štabuc.
Nori optimizem predstojnika gastroenterologije kljub razsulu klinike
Ker se bolj nagibam k pesimistom kot optimistom, se z muzikanti tokrat ne nameravam ukvarjati, ampak bi kazalo kaj zapisati o norem optimizmu predstojnika gastroenterologije. Petnajst let že optimistično zre v svetlo prihodnost klinike, ki deluje v nekdanji mestni ubožnici (v pogovornem jeziku hiralnici), in ki se podira pred našimi očmi. Pred stodvajsetimi leti je bila zgradba arhitekta Fabianija vsekakor nadstandardna za ubožnico, vendar takšna danes nikakor ne more biti primerna za univerzitetno kliniko. Predstojniškega položaja se drži kot klop in s prstom kaže na vodstvo UKC in zdravstveno ministrstvo, ki da sta krivca za to, da mora, sirotek, že petnajst let vladati tako rekoč v lazaretu. Le kaj si domišlja in pričakuje od svojega nastopa pred kamero nacionalne televizije za oddajo Tednik? Naj mar sočustvujemo z njim, ki ne zna ne voditi klinike ne odstopiti s položaja? Kaj hočemo; oblast je slast in zanjo je treba marsikaj potrpeti.
O načinu vodenja kliničnega oddelka mnogokaj povedo tri dejstva. Prvič, v utesnjene prostore mestne ubožnice je z Onkološkega inštituta, kjer je bil nekoč zaposlen, potegnil program zdravljenja raka na prebavilih in jetrih. V kako neprimernih kletnih prostorih poteka to zdravljenje, smo lahko pred nedavnim videli na televiziji. Drugič, čez njegovo kliniko so vlekli inštalacije za klimatizacijo k sosedom, na Infekcijsko kliniko, on pa ni znal skočiti na ta vlak in njegovi pacienti v poletni vročini še vedno trpijo pri trideset in več stopinjah. Tretjič, zaprl je en bolnišnični oddelek, ki ga preureja v ambulante, za nadomestne sobe in postelje pa ni poskrbel. Podal se je v drago in nedomišljeno adaptacijo oddelka, hkrati pa sanja o novi zgradbi.
UKC bi moral z odškodninsko tožbo nad dr. Štabuca
Bolniki, ki ležijo v posteljah na hodnikih, so, kot kaže, prezgodaj zboleli. Z boleznijo bi morali počakati do izgradnje nove bolnišnice (v oblakih) ali vsaj do končane adaptacije oddelka, ki trenutno poteka z neznosnim hrupom.
Predstojnik g. Štabuc je pred kamero pozabil (ali ni hotel) povedati, da v neznosni prostorski stiski in ob pomanjkanju sodobnih inštrumentov v mestni ubožnici v popoldanskem času poteka pol-javni in pol-zasebni program Svit (pregledi za zgodnje odkrivanje raka). Denar ne smrdi, vemo že iz časa cesarja Vespazijana, pacienti tudi ne, ker se predhodno ščistijo – čeprav na enem samem stranišču.
Če v Sloveniji merimo z enakimi vatli, v kar dvomim, bi moral UKC z odškodninsko tožbo nad dr. Štabuca. Ne samo dr. Blaž Mravlje, tudi dr. Borut Štabuc jemlje dobro ime UKC v strokovni in laični javnosti! Dr. Mravlje naj ne bi smel pisati kritično o UKC, čeprav je bil nekdaj kot kardiolog zaposlen v UKC in še kako pozna stranpoti slovenskega zdravstva. Bridke izkušnje iz Ljubljane lahko primerja z razmerami v tujini in ima kaj pisati.
Dr. Štabuc je tudi sam problem slovenskega zdravstva
Dr. Štabuc bistva problemov slovenskega zdravstva ne more razumeti, ker je tudi sam problem. Njegovo jamranje pred kamero je samoizpoved, da za vodstveno delo ni sposoben, tako rekoč prošnja za predčasno razrešitev z mesta predstojnika. Če smemo tehtati, kdo izmed obeh zdravnikov je več doprinesel k jemanju dobrega imena UKC, je to vsekakor dr. Štabuc, še vedno zaposlen na vodstvenem delovnem mestu. Ekipi TV Slovenija je omogočil snemanje oddaje v katakombah slovenske bolnišnice, še huje, pred kamero je jamral, namesto da bi iskal rešitve tako za svojo kliniko kot za slovensko zdravstvo in njegovo srčiko UKC, ki mu daje bel kruh, debelo namazan. Takšni medijski nastopi so lahko le obliž na rano ob odstopu s položaja, ne pa jalovo opravičevanje lastne nesposobnosti. Skrajni čas je že, da dr. Štabucu vodstvo UKC zrihta napotnico z oznako »nujno« s predstojniškega mesta na sodišče.
Nauk te zgodbe: skupaj s predstojnikom gastroenterologije dr. Štabucem bodimo optimisti, počakajmo z boleznijo naših prebavil, počakajmo, da se Fabianijeva ubožnica sesede vase, zbirajmo zamaške za novo kliniko.