Teden, v katerega smo vstopili, je intenziven. Kontrasten. Iz pustnega veselja(čenja) in dovoljenega vsesplošnega norčevanja (Bog daj, da na kolikor toliko kulturni ravni) sunkovit prehod v ris pepela in orbito posta. Tudi v življenju je včasih tako: včerajšnji dan je bil vesel, topel, v naslednjega se zbudimo s tesnobo in bolečino v duši. A to je življenje, ljudje!
Maske
V pustnem času so maske dovoljene. Gre za obdobje, ki legalizira tisto, kar se sicer bolj ali manj intenzivno dejansko dogaja sleherni dan leta.
Toda maske, če odmislimo te pustne, so pogosto tudi del eksistencialne drže slehernega izmed nas. Zakrivajo našo pravo identiteto, moj lastni jaz odevajo v kopreno navideznega. Z maskami se prikazujem v lepši luči, za njimi se skrivam, z njimi zakrivam svojo pravo globino in ostajam površen. Z maskami se branim, včasih ščitim, pogosto varam in zavajam. Z nadevanjem mask včasih tudi nehote pripovedujemo, kakšni bi radi postali: razigrani, brezskrbni, pogumni, nežni, odločni, na trenutke tudi zlovešči.
Aksiom bivanja v sodobni družbi pravi, da se takšne, kakršni v resnici smo, ne smemo nositi na pladnju. Krhkost je razumljena kot slabost, nemoč. Iskrenost je prepogosto sinonim za naivnost. Jasnost stališč in zavezanost resnici skoraj zagotovo škodita interesom in uspešnosti.
Maske si (pre)pogosto nadevamo v odnosih z osebami, ki so nam najbolj blizu: žena, mož, otroci, starši. Kdo ve zakaj? Mogoče zato, ker ne vzdržimo biti to kar smo, ali ker mislimo, da je včasih najboljše (in najbolj varno) skriti svojo ranljivost in nepopolnost? Ker se tudi doma bojimo (ali ne upamo) biti – doma? Za vsako masko, ki si jo nadenemo, se skriva taka ali drugačna preračunljivost, kalkulacija, ki naj bi se po pričakovanjih izšla nam v prid.
Krhkost, ta temeljna komponenta človekove eksistence, s katero je zaznamovano naše bivanje in doživljanje sveta in odnosov, ni greh. Zavedanje in priznavanje lastne krhkosti – konec koncev je neskončno krhka temeljna dobrina, ki nam je dana – življenje samo, da o krhkosti zdravja, imetja in drugih navideznih gotovosti sploh ne govorimo, odpira prostor osebnostne rasti in razvoja. Samo človek, ki se zaveda svoje krhkosti in jo priznava, lahko prepoznava pot osebnostne rasti v različne smeri: eden čuti, da mora rasti v (pra)zaupanju, drugi v predajanju, spet drugi v večji odgovornosti za vsakdanje naloge, ki jih je sprejel ali mu jih je naložilo življenje.
Zavest lastne krhkosti odpira v nas tudi špranjo transcendence, ki je položena v temeljno bit slehernega človeka. Gre za spoznanje, da vsega ne zmorem sam, da (kljub pogostemu videzu) nisem alfa in omega vsega, kar se mi dogaja. Spoznanje, da nimam ničesar v zakupu, ampak da mi je vse dano zgolj v uporabo, budi v nas občutke skromnosti in hvaležnosti za darovano ter vodi človeka v držo izročanja, prošnje in molitve.
Veselje
Konec preteklega tedna sem bil na izobraževalnem vikendu za logoterapevte. Poleg vsega drugega, kar se na takih vikendih dogaja – igranje vlog, učenje psihoterapije, pa seveda izmenjava mnenj, druženje, učenje kakovostnega sobivanja v skupini, smo kar nekaj časa namenili tudi delu v t. i. derefleksijskih skupinah, kot jih je poimenovala utemeljiteljica Elisabeth Lukas, učenka Viktorja Frankla. Za delo v teh skupinah obstaja eno temeljno pravilo. Vsak, ki želi, lahko pove kakšno lepo, pozitivno izkušnjo iz svojega življenja. Z drugimi besedami: prepovedano je govoriti o slabem, črnem, negativnem, težkem, nemogočem, s čimer se sicer tudi srečujemo v življenju in o čemer po navadi tako radi razpredamo.
Izkušnja je bila za vse izjemna in dragocena. Spomnili smo se številnih lepih dogodkov, ki so nam bili darovani. Lepi dogodki, o katerih so pripovedovali prijatelji, so tudi v meni zbujali tisoče svetlih utrinkov mojih lastnih doživetij, ki so bili (nekateri) globoko pod pepelom spomina in pozabe. V nekem trenutku je nekdo začel s pripovedovanjem ne le lepih, ampak tudi zabavnih utrinkov iz svojega življenja. Drugi smo mu sledili. Govorili smo o doživetjih s konji, psi, mačkami, pa o spontanih srečanjih, ki so nas presenetila in nam pustila nepričakovano pozitivno izkušnjo, nad katero smo bili presenečeni. Prvotne situacije strahu in negotovosti so se spremenile v nenavadna spoznanja o tem, kako zna življenje presenečati preko vseh naših pričakovanj. Ob vsem skupaj smo se tudi iz srca in do solz nasmejali. Izkušnja je bila res dragocena: smejali smo se na svoj račun, zato je bil smeh toliko bolj iskren in neobremenjujoč. Nalili smo si veliko pristnega veselja.
Veselje, ne v abstraktni, ampak v tisti vsakdanji obliki, je za naše duševno zdravje in notranje ravnovesje izredno pomembno. Ko dopustimo, da srce preplavi malodušje, ko ne zmoremo sredi vsakdanjosti izbrskati semen, ki bi nas radostila in razveseljevala, je nevarno, da zdrsnemo v malodušje, ki daje vsemu, kar živimo, grenak priokus povprečnosti. Povprečnost vodi v pasivnost, ta v naveličanost, ta v nemoč. Na koncu predora nas čaka temeljno vprašanje: Kakšen je smisel vsega, kar počnem, kar živim? Kakšno težo sploh imajo moje odločitve? Sem se še sposoben ubadati z življenjem in se odločati, si prizadevati za lepše, boljše, bolj kakovostno? Povprečnost ubija v nas tisto iskro radoživosti, s pomočjo katere ostaja življenje – letom, okoliščinam ali tegobam navkljub – svetlo in prijetno.
Veselje je droben, a ključen lakmus tega, kako se »počutimo« v življenju. Vsak bi moral pritisniti rdeči gumb za alarm, če opazi, da iskre veselja v njem ugašajo …
Med pisanjem zgornjih vrstic se mi je v duši nenehno oglašala Tagorejeva poezija. Posebej njegova prva Darovanjka, ki govori o človekovi krhkosti, odprtosti, pričakovanju, čudenju in veselju. Naj nas Tagorejeva meditacija, ki slikovito ubesedi bistvo človekove eksistence na zemlji, pospremi v postni čas …
Ustvaril si me neskončnega,
tako ti je bilo všeč.
Spet in spet prazniš
to krhko posodo
in jo venomer polniš z novim življenjem.
To piščalko iz trsja
si nosil čez hribe in doline
in igral nanjo večno nove napeve.
Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok
mi drobno srce prekipeva v veselju
in jeclja neizrekljive besede.
Tvoje brezmejne darove prestrezam
samo s temi drobnimi dlanmi.
Tisočletja minevajo,
in vendar mi še zmeraj nalivaš
in še zmeraj niso polne.
(Rabindranath Tagore)
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana. Foto: Stopinje.si
