Prazniki kot vedno prinašajo priložnost, da se povežemo s tistimi, ki so med letom sicer oddaljeni od nas. Če pogledam nazaj, recimo nase v decembru 2013, lahko rečem, da so se v enem letu stvari zgodile tako, kot sicer ne bi nikoli pričakovala.
Zgodilo se je predvsem veliko sprememb. Od dela z uličnimi otroki sem prešla na delo za ulične otroke in druge revne mlade. V salezijanski misijonski pisarni ob svetišču Marije Pomočnice se nenehno trudim biti instrument Božje previdnosti, jo odkrivati in prebujati v drugih.
Iz slumov sem se preselila na premožnejši konec kenijske realnosti. Medtem ko sem prej obiskovala družine v slumih, kjer cela družina živi v baraki na nekaj metrih, zdaj obiskujem lepa in velika stanovanja in hiše, kot jih imamo doma v Sloveniji. Ker so barake slumov ostale v mojem srcu, mi je precej težko gledati bogatijo na drugi strani, vendar moram tja, saj upam, da se v premožnih domačinih prebudita sočutje in želja pomagati svojim ljudem. V Keniji se vedno bolj čutijo posledice ekonomske krize v Evropi, zelo težko je dobiti sredstva, ki jih potrebujemo za nemoten potek salezijanskih programov v Keniji in drugod. Zato poskušam navezati stike s stotinami domačih podjetij in posameznikov.
Kenija je precej premožna država, veliko je premožnih podjetnikov, težava pa je, da zaenkrat še nimajo tradicije socialne odgovornosti. V župnijo prihaja veliko premožnih ljudi, ki se navadno ne mešajo z revno večino. Moja naloga je seznaniti in soočiti jih z realnostjo njihove države, z razlikami med ljudmi, s težavami, ki sem jih spoznala med svojim delom z uličnimi fanti v Don Bosco Boys, predvsem ko sem obiskovala njihove družine. V don Boskovih šolah v Keniji je program namenjen samo tem najrevnejšim. Dobivajo znanje in veščine, s katerimi si lahko privoščijo boljšo prihodnost. Moram priznati, da mi je bilo delo z „mulci“ precej bolj všeč, a tudi don Bosko se večino svojega časa ni neposredno ukvarjal z mladimi. On je večino časa delal zanje, ko je prosjačil na mnogo koncih, da bi mladim omogočil vse, kar potrebujejo.
In tako se trudim tudi jaz. Ni lahko. Nikoli nisem rada prosila za nič. Tokrat pa moram. Lahko rečem, da glas mladih prinašam h kenijskim bogatašem. V imenu mladih jih prosim, naj jim pomagajo. In uspeh? Nekaj ga je, predvsem pa se postavljajo temelji za lokalno medsebojno pomoč. V tem je prihodnost in upanje, na katerem zdaj gradijo vsi salezijanski centri tukaj. Spreminjati miselnost ni enostavno, vendar počnem prav to. Upam, da bo sadov vedno več, kajti potreb vsekakor ne bo manj.
In jaz pri vsem tem? Poganjam vlak, hkrati pa razmišljam, kako naprej, kaj bo z mano, s Polono. Bo v letu 2015 morda treba „poskrbeti tudi zase“? Realnost prostovoljstva ni enostavna in razmišljam o možnosti ali nuji vrniti se med „plačane delavce“, ki lahko plačajo kredite, zavarovanja, davke in druge neizogibne stroške. Do meseca aprila, ko se spet vračam domov, bom razmišljala o tem ter bom pozorna na znake in navdihe, ki usmerjajo korake v prihodnost.
V tem trenutku vam pošiljam veliko lepih želja za ta praznični čas. Iz dežele, kjer ljudje živijo v strahu pred vsakodnevnim nasiljem, vam pošiljam sporočilo miru, ki ga prinaša težko pričakovano Božje dete Jezus. Naj bo mir v vaših in naših srcih, v družinah, skupinah – in ta mir naj zaznamuje leto 2015 in vse, s katerimi se boste srečevali, vse, kar boste počeli, ustvarjali, odkrivali in živeli.
Pripis uredništva: Polona Dominik deluje v Don Bosco Missions Nairobi v Keniji.