Čeprav v politiki ni nič dokončnega, se trenutno zdi na mestu ugotovitev, da je kakšno petletje sijoča zvezda Boruta Pahorja v minulem tednu vsaj začasno zašla. Sladkosti in tegobe njegove desne roke so v korenini najedle njegovo javno podobo. Seveda je bil premier deležen topovskega obstreljevanja že ves mandat, sedaj je po vsem videzu zadet v živo.
Dekadenca sredi krize
Doslej je bil tarča posmeha v prvi vrsti zaradi svoje pregovorne neodločnosti, spravljivosti in ne vedno posrečene izbire besed. Kar so v glavnem lastnosti, ki so ga – in to moram jasno zapisati – naredile za edinega poosamosvojitvenega predsednika vlade, o katerem lahko ob vseh potrebnih omejitvah rečemo, da se je iskreno trudil biti predsednik vlade vseh Slovencev. Nekaj časa po arbitražnem referendumu se mu je v takšni vlogi nekje oddaljeno nasmihal celo uspeh.
Potem ga je prehitela vsesplošna kriza in prehitelo ga je razkritje, da so se sredi te iste krize vsaj njegovi najožji sodelavci, če že ne on osebno, šli hudo, komaj predstavljivo dekadenco. Hiša Simone Dimic je v tem oziru mnogo konkretnejša od domnevnih kovčkov v aferi Patria in mnogo konkretnejša od nabiralnikov njegovega ministra za visoko šolstvo. Pomeni, da je Borut Pahor v očeh javnosti bolj ali manj oplel. Ne glede na zadeve, ki jih kani odkriti (ali pa ne) Klemenčičeva komisija.
Dva scenarija
Kaj storiti z mačko, ki ne lovi (več) miši? Za vladajočo koalicijo, iz katere je v tem za premierja doslej najusodnejšem medstrankarskem obračunu kljub vsesplošni radosti ob padcu šefinje njegovega kabineta verjetno priletel uničujoči torpedo, sta privlačni vsaj dve možnosti. Pahor lahko po prvi (nemara enostavnejši) ostane za krmilom vlade, a le kot tisto, čemur se v ameriškem političnem žargonu posrečeno reče lame duck.
Celo če odmislimo, da je pobeg Dimičeve za Pahorja strahoten osebni udarec, na kar je upravičeno opozoril Vojko Flegar, mu je bilo že s tem, ko ni imel niti najmanjših možnosti za rešitev svoje najbližje sodelavke, jasno nakazano, kako majhen je v resnici njegov manevrski prostor. Za nameček se je proti njemu tako rekoč nemudoma postavil predsednik republike (resda v formalno nepovezani zadevi), kar je opazovalca moralo spomniti na povsem drugačno ravnanje tedaj, ko je bil v na moč podobni stiski neki drug član Pahorjevega kabineta.
Ampak premier je vendarle precej nepredvidljiv, po drugi strani pa lahko s svojim načinom vodenja vlade, za katerega bo imela javnost zdaj (še) manj razumevanja, škodi koaliciji kot celoti. Zato ni nemogoča leteča menjava sorazmerno kmalu, vsekakor pred volitvami čez dve leti. (Predčasno volilno odločanje zaradi številčnih razmerij v državnem zboru ni verjetno.)
V iskanju “antipahorja”
Vladajočo levo sredino na tem mestu pesti velika zadrega. Nedvomno bi marsikdo rad sedel na premierski stol, vendar ima za to in za uspeh na volitvah realne možnosti le malokdo. V drugačnih razmerah bi bil logična izbira Zaresov prvak. A ne samo, da si sam menda ne želi takšne nesreče, tudi trenutna naklonjenost volivcev, ki naj bi v demokraciji kljub vsemu vsaj malo vplivala na izbiro vladnega šefa, nič ne kaže nanjo. Hkrati se je že pred časom izpela zgodba o fantomskem Janezu Potočniku, vrhovnem Slovencu v Bruslju. Njegovih možnosti ni dramatično zmanjšalo samo njegovo redko pojavljanje v zavesti slovenskega človeka (kaj bi bilo šele, če na Madžarskem ne bi iztekel tisti aluminij), pač pa tudi dejstvo, da je bil okoljski komisar možen Pahorjev naslednik samo takrat, ko so si ljudje še želeli koga, ki bi bil podoben sedanjemu premierju. Že zdaj skoraj vsi sanjajo (in bodo najbrž vedno bolj) o popolnem “antipahorju”.
Na levici ga lahko trenutno najdejo le v enem človeku, v po lokalnih volitvah izjemno vročem Zoranu Jankoviću. Hkrati je zanj, če goji kakršnekoli ambicije na državni ravni, življenjskega pomena, da jih začne uresničevati že pred volitvami. Izid volilnega spopada z Janezom Janšo je namreč vse prej kot jasen. Če bi ga ljubljanski župan izgubil, bi bilo njegovih možnosti za razširitev vplivnega območja konec. Vsekakor bi bile možnosti za uspeh s premierskega položaja večje. Še posebej, ker se bo sicer slejkoprej pokazalo, da je današnji veliki zmagovalec zgolj proizvod tovariškega kapitalizma, ki se pred našimi očmi ravnokar sesuva v prah, in da so toliko opevane Stožice samo njegov značilni simbol.
Kje je Janša?
Kajpak se ob osebni in politični Pahorjevi krizi zastavlja vprašanje, kako se bodo nanjo odzvali v drugih političnih logih. Kakšno vlogo bo denimo odigrala največja opozicijska stranka? Lokalne volitve so pokazale, da spopad za državni zbor kljub relativno stabilni podpori in kljub razsulu vladajoče koalicije, zanjo ne bo nikakršen sprehod. Če Janša računa, da bo dovolj samo čakati, pa se bo sam od sebe ponovil madžarski Orbanov scenarij, se po mojem mnenju silno moti. Slovenija ni Madžarska, on ne Viktor Orban. Volivci se pač spominjajo in se še nekaj časa bodo, da ni presekal s tovariškim kapitalizmom, marveč se je z nekaterimi tovariškimi kapitalisti čisto dobro ujel. Ko so ga slednjič (pričakovano) pustili na cedilu, je bila že narejena gora napak in slabih potez. Nič čudnega torej, če SDS za marsikoga ni prava alternativa kaotični vladajoči druščini. Še manj bo, če se bo nadaljevala njena pasivnost.
Kje je levica?
Ampak če ima Pahor srečo, da je Janša obremenjen z napakami iz preteklosti, razen tega pa samo čaka na sesutje vladajočih, ima Janša (ali morda kar oba) srečo, da ni ničesar kredibilnega levo od vladne koalicije. Tam, kjer bi glede na krizne razmere najprej pričakovali kakšno novo gibanje.
In ničesar ni in bržkone ne bo, ker so se vsi poklicni levičarji, skupaj s sindikati, raznimi liberalnimi akademijami in mirovnimi inštituti, v paranoičnem strahu pred “grosupeljskim bonapartejem”, če uporabim zanimivo sintagmo enega najdejavnejših Časnikovih sodelavcev v senci, ki so jo nalepili na sistem tovariškega kapitalizma in se z njim skoraj popolnoma zlizali. Zato se tudi ne morejo nenadoma preleviti v njegove verodostojne kritike. Tu niti idealist Andrej Magajna s svojim evociranjem Solidarnosti ne more ničesar spremeniti. Njegova oportunistična kolega še toliko manj.
Foto: Phoxpress
