Volitve v Državni zbor po sredinem odstopu predsednika Vlade pričakujemo že v sredini maja. Vlada sicer še vedno deluje in izvaja svoj mandat, vendar so ministri v njej bolj predstavniki in glasniki svojih političnih strank, ki čakajo na Boruta Pahorja, da sproži potrebne postopke za volitve.
V politiki se opaža predvolilna mrzlica. Opažamo lahko, da politiki občasno govorijo zoper t. i. sovražni govor, vendar se ta način komunikacije v Sloveniji nadalje širi. Največji in najbolj pogosti tarči omenjenega sovražnega govora sta Janez Janša, predsednik SDS, in kardinal Franc Rode.
Vedno več nostalgije za propadlim samoupravnim socializmom
V obdobju pred volitvami se v politiki in javnosti sprašujejo, ali je Slovenija sploh država parlamentarne demokracije, kar ji določa in predpisuje ustava. Aktualne misli in mnenja o tej dilemi je v ljubljanskem časniku Dnevnik razvil ekonomist Andrej Cetinski. Navaja, da je družbenoekonomski sistem v Sloveniji neoliberalni kapitalizem, ki je nasproten samoupravnemu socializmu, kakršnega so imeli in doživljali v prejšnji državi. O neoliberalnem kapitalizmu (njegov vzdevek je tudi socialistični kapitalizem) velja tudi, “da je slabo ocenjena njegova demokratičnost”, saj smo dopustili, da se nam je parlamentarna demokracija v Sloveniji izrodila v “strankokracijo”, to je v vladavino političnih strank. Ta skupne koristi družbe podreja interesom strank in njihovih podpornih omrežij, katerih motiv delovanja je predvsem bogatenje. Vse to so omejitve, ki močno otežujejo učinkovito upravljanje države, zaradi česar je najbolj prizadeto gospodarstvo, posredno pa tudi večina prebivalstva. Lani je sicer Slovenija zaradi ugodnih tržnih razmer v tujini gospodarsko napredovala, pri čemer je za ta napredek zaslužna tudi vlada. Na sploh pa se ne bi smeli podrediti usodi, ki jo ustvarja neoliberalni kapitalizem. Veliko bi si na primer lahko obetali, če bi na letošnjih volitvah imeli priložnost glasovati za vodjo politične stranke, ki je kot voditelj izkušena, močna in poštena oseba, skupnih interesov pa ni pripravljena podrejati koristim političnih elit in kapitala. A žal so obeti, da se to zgodi, zelo skromni.
Levosredinske stranke bodo tudi v novem mandatu sklenile koalicijo
Glede priprav na volitve navajam, da stranke levosredinske usmeritve sicer nastopajo ena zoper drugo, toda hkrati sporočajo, da bodo tudi v novem parlamentarnem mandatu obnovile koalicijo, ki bo enaka ali podobna sedanji. V vseh treh koalicijskih strankah bodo za nov mandat kandidirali skoraj vsi sedanji poslanci, ker so bili, po njihovem, prizadevni in uspešni v vladi ali državnem zboru. To naj bi dokazovali tudi predlogi mnogih novih zakonov, ki so jih sedanji poslanci ob koncu svojega mandata poslali v parlamentarni postopek, čeprav ne bodo mogli biti sprejeti. Zaradi teh razlogov vnaprej obvezujejo poslance in parlament naslednjega mandata. Državni zbor je, denimo, pred dvema tednoma na izredni seji obravnaval stanje v slovenski vojski, ki je zelo slabo, toda poslanci zaradi bližnjega konca mandata niso mogli sprejeti obvezujočih sklepov. Ostale pa so aktualne ugotovitve slovenskega predsednika in poveljnika slovenskih obrambnih sil, Boruta Pahorja, izrečene na omenjenem izrednem zasedanju parlamenta, namreč, “da imamo poklicno vojsko, vendar je nepripravljena za vojne razmere. Moramo sprejeti nauk, da vojsko potrebujemo in da je življenjskega pomena za obrambo in varnost naše neodvisnosti. Sicer pa bo Slovenija morala posodobiti celoten obrambno varnostni sistem.”
Na desni sredini se kaže pripravljenost za sodelovanje
Za slovensko demokracijo, del politike in velik del t. i. navadne javnosti pa je spodbudno, da so voditelji strank desnega političnega tabora pokazali pripravljenost za odpravo ali zmanjšanje medsebojnih sporov in morda za oblikovanje koalicij. Takšna koalicija ali koalicije bi se na volitvah lahko uveljavile in morda celo zmagale. Volja po enotnosti v ciljih je očitno prevladala tudi pri tistih politikih, ki so prej zatrjevali, da enotnost slovenske politične desnice ni mogoča, dokler bo stranko SDS vodil Janez Janša.
Gibanje Skupaj naprej Bešič Loredana se odloča o nastopu na volitvah
K politični raznolikosti prispeva tudi Gibanje skupaj naprej, ki ga vodi dr. M, specialist ortoped v Bolnišnici Valdoltra, ki pa občasno operira tudi v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici. Gibanje zbira podpise za odstavitev ministrice za zdravje, Milojke Kolar Celarc, zaradi njene, kot pravijo, “popolne nesposobnosti”. Podpisniki spletne peticije, ki jih je že skoraj 10.000, zahtevajo, “da se vsi postopki na ministrstvu za zdravje do volitev ustavijo in tam naj opravljajo samo tekoče posle. Vse, kar je Ministrstvo za zdravje v tem mandatu že ukrenilo, je dokazano škodljivo, saj zdravstvo tone vse globje. Premier v odstopu Miro Cerar ministrico za zdravje sicer še vedno povsem podpira in pravi, da njen odpoklic zdaj, pred skorajšnjimi volitvami, ne bi bil primeren in koristen.
Gibanje Skupaj naprej je v petek, 16. 3. 2018, na ljubljanskem Trgu republike pripravilo shod, z namenom, da zahtevajo odstop ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc. Zbralo se je le približno 20 ljudi, kar je predsednik gibanja Danijel Bešič Loredan komentiral z besedami, zaradi odstopa Mira Cerarja ni bilo pričakovati, da se bo na shodu v podporo zahtevi za ministričin odstop zbralo nekaj tisoč ljudi. Majhna udeležba Bešič Loredana po njegovih besedah ni razočarala. Poudaril pa je, da je gibanje v treh tednih pod spletno peticijo za odstop ministrice zbralo 10.500 podpisov. Po njegovih besedah zato veliko podpornikov pričakuje, da bo gibanje z odhodom na parlamentarne volitve, ki se obetajo v drugi polovici maja, prevzelo dodatno odgovornost za prihodnost zdravstva. Odločitev o nastopu na parlamentarnih volitvah bodo sprejeli v naslednjih dneh.
Vir: Marijan Drobež, Novi Glas (V Sloveniji vladavina političnih strank, 15. 3. 2018, str. 13)
