Pogled na že več kot stoletje obstoja komunističnih prizadevanj za pridobitev oblasti in tujega premoženja nam jasno sporoča, kako je bilo delavstvo zlorabljeno v imenu varovanja delavskih interesov za »privilegirano kasto nove aristokracije« iz vrst samooklicanega vodstva delavstva.
Z diktaturo proletariata se je začel razvijati sloj oligarhije, ki mu je dovoljena uporaba vseh sredstev
Prek diktature proletariata so vzpostavili oblast oligarhije ne samo nad delavstvom, ampak nad državo kot celoto. Ko se samooklicani vrh delavske oblasti, avantgarda delavskega razreda, utelešena volja in razum ter hrepenenje delavskega razreda v ozkem krogu oblastnikov oziroma tajne policije (tudi Plavi je bil njen pripadnik) počuti dovolj močno, zavrže stranko in ideologijo in vse podredi varovanju svojega bogastva. Razdeli ga med izbrane posameznike praviloma iz vrst izbranih pripadnikov tajne politične policije oziroma dejanskih centrov moči. Poglavitno sredstvo tega postopka je fizično nasilje nad konkurenti in nasprotniki. Dovoljena je uporaba vseh sredstev. Samo Vladimirju Putinu osebno v Rusiji pripisujejo krivdo za okoli tristo političnih umorov.
Z oblastjo oligarhov komunističnega izvora se srečujejo v vseh nekdanjih komunističnih državah. Tudi na Kitajskem, Kubi in v Vietnamu, kjer so komunisti formalno še na oblasti. Seveda so določene razlike glede časa in prostora; pri Kitajcih je menda v ospredju armada, toda v bistvu je povsod enako. Odvisno, kje je bistvo moči partije.
Ker Janez Janša še živi in dela, ima očitno devet življenj
V Sloveniji so skušali oblast oligarhije najprej vzpostaviti prek Marka Voljča iz vrst bančnikov, nato prek Zorana Jankovića iz vrst trgovcev, sedaj pa jo poskušajo prek Roberta Goloba iz vrst energetikov. Odvisno od tega, kaj je v danem trenutku najaktualnejše oziroma najpomembnejše. S tem se skuša prikriti značaj oligarhičnosti oziroma ga upravičiti z aktualnimi potrebami države. Za oligarhe tako kot nekdaj za člane najvišjih vodstev komunistične oblasti ne veljajo ne morala ne pravo ne ustavnost, še najmanj pa vrednote demokracije. Zato bo prvi ukrep Golobove vlade razveljaviti vse zakone, ki omejujejo moč oligarhov in vladavino demokracije. Povezava med družino Kovač, ki ji pripada tudi Nika Kovač, in Kučanom, ki je bil slovenski Putin (najprej diskvalifikacija, nato še likvidacija) že dolgo poprej, preden so v Rusiji oligarhi iz vrst tajne politične policije vzpostavili svojega, je vidna iz vesolja. Tudi sam tega ne skriva. Očitno ima Janez Janša, kaj vse so že počeli in počnejo z njim, tako kot njegov oče, ki se je rešil kot uradno ubit iz brezna mrtvecev in se sin ne bi smel nikoli roditi, »devet življenj«.
Sedanje slovenske vlade, ki je demokratično mešana, niti pandemija ni ustavila, kaj šele Tanja Fajon
Slovenija pod sedanjo vlado, ki ni desna, ampak v demokratičnem parlamentu izvoljena demokratično, dejansko je mešana, je po dobrem desetletju nadaljevala slovensko politično in gospodarsko osamosvojitev. Tudi epidemija covida-19 je ni ustavila. Še manj sedanja ukrajinska kriza, saj je vsak dan bolj jasno, da je v političnih pogledih korak pred Evropo. Njeni nasprotniki besnijo, saj se vsak očitek, ki ga ji namenjajo, obrne njim v škodo. Zahteve po pomoči Ukrajini in obiski Kijeva s strani vodilnih evropskih državnikov samo potrjujejo pravilnost in utemeljenost njegovih prejšnjih dejanj. Sedaj nasprotniki vlado označujejo kot fašistično in desno, da bi jo mladim, ki imajo alergijo na vse, kar je desno, priskutili. Znana trditev, češ kdor do tridesetega leta ni komunist, je nemoralen, kdor pa potem, je neumen, ni brez ozadja. Starejši ljudje isti pojav nekoliko cinično razlagajo: »Za pravico se borijo otroci in norci.«
Sedanja vlada ima izjemne argumente za pridobitev drugega mandata. Njegova zavrnitev bi dišala po kolektivnem samomoru. Ne samo gospodarskem in socialnem, tudi moralnem in intelektualnem. Politično blato, ki si ga privoščita Tanja Fajon in Alenka Bratušek, je v slovenski politični zgodovini doslej nekaj neznanega. Prva plačuje za Kučanovo intelektualno obglavljanje svojih tovarišev strahotno ceno. Njeni gerontokrati v ozadju so katastrofa.
Slovensko javnost je razdelila tudi vojna v Ukrajini, saj se levica z vsemi sredstvi trudi očrniti boj Ukrajincev
Z magistroma, ki jo obdajata, so antipod razuma in intelektualizma. Njeni drugi sodelavci preprosto ne morejo nevtralizirati dnevnih neumnosti, ki jih počnejo. Ljudi, ki so potrebni družbene pomoči, razglaša za privilegirance. Rešuje jo najbolj zvesto in najbolj nekritično članstvo slovenskih političnih strank.
Glede na oligarha, ki ga ponujajo, in koalicijo KUL, bi bilo v normalni državi sedanji vladni ekipi nemogoče zgubiti volitve. Žal je Slovenija še daleč od normalnosti. To lepo dokazuje vojna v Ukrajini, ki je povzročila novo slovensko delitev. Slovenska levica večinsko ne izbira sredstev, da bi očrnila nadčloveške napore Ukrajincev. Herojsko obrambo Mariupolja, ki bo prišla v zgodovino najmanj tako kot obramba Leningrada ali Stalingrada ali boji za Monte Casino, blati z očitki nacizma junaških branilcev. Janši očita orbanovstvo, pa je sama dejansko hujša kot Orban.
V Sloveniji je po volitvah nujno treba dokončati osamosvojitev ter preobraziti šolstvo in sodstvo
Predvolilne napore je treba zaostriti. V Sloveniji ni spopada med levimi in desnimi, ampak med demokrati in fašisti rdeče barve, demokracijo in recidivi totalitarizma, katerega vsebinski del je tudi oligarhija. Kako neverjetno svoj totalitarizem, ki ga z napovedjo demontaže parlamentarizma ne prikrivajo, unovčujejo kot boj za ljudsko oblast. Pred nami niso volitve, ampak referendum za demokracijo, gospodarski in družbeni napredek. Dovolj je kraje državljanov v imenu civilnodružbenih gibanj in kulture, ki to ni niti nikoli ne bo.
Po volitvah ne sme biti počitka. Plamena pod kotlom za kuhanje žab ne gre ugasniti. Predvsem pa se je treba skrajno resno lotiti preobrazbe obveznega šolstva in sodstva. Da tožilstva niti ne omenjamo. Za večino drugega so izhodišča naravnost odlična.
V Sloveniji je nujno končati osamosvojitev, katere predpogoj je bila demokracija. Nista problem demokratični levica in desnica, ampak demokrati in antidemokrati, častilci, privrženci in dediči totalitarizma. Če bo pri demokratih skrb za človeka, ki je bistvo demokracije, v ospredju politike nasprotje oligarhije, ki jo vsiljujejo, izid ne more biti vprašljiv.