Pred kom bežijo možgani?

 beg_mozganovZveza “Beg možganov” je v sodobnosti vse bolj slišana. Ne morem reči, da je ravno popularna, ker gre v osnovi za negativen pojem. Vse več mladih (in manj mladih) slišim, kako se zaklinja, da smo tukaj brez perspektive in da bo ob prvi priliki “spokal” v tujino … Kjer ga odprtih rok pričakujejo, ker so iz srca veseli njegove ustvarjalnosti in jim je za “dream team” manjkal samo še on ali ona. Kjer se ponujajo neštete možnosti in te nihče ne ovira pri uspehu.

Vem, pripadam pač enemu tistih redkih poklicev, kjer ne poznamo brezposelnosti, zato se bo morda komu zdelo moje pisanje na pamet. Res je tudi, da sem glede selitve v tujino popolnoma podrejen volji svojih predstojnikov. Ampak po drugi strani pa tudi pripadam poklicu, ki je  – brez redne plače – verjetno najbolj izpostavljen gospodarskemu “valovanju” v družbi. Še toliko bolj pa idejnemu valovanju. In trenutno prestaja enega hujših viharjev: po eni strani družbeno, po drugi strani pa tudi od znotraj, identitetno. Zaostreno v Sloveniji.

Zakaj iti?

Moram priznati, da je (ne samo zaradi omenjenih viharjev) tudi mene že kdaj vabilo stran iz te slovenske “kamrice.” Pred časom sem znanki, ki jo romantične predstave vlečejo “čez lužo”, takole orisal svoje argumente “, zakaj bi včasih najraje spokal tja”:  pravni red, ki je ne samo na papirju, ampak tudi v glavah; ljudje imajo dejansko zelo visoko kulturo pravičnosti in pravnega vedenja – so načeloma precej manj koruptivni kot tukaj; visoka raven strokovnosti na vseh področjih in izjemna pretočnost idej; uveljavljena delovna zakonodaja in pozitiven odnos populacije do dela in ustvarjalnosti; visoka raven splošne kulture, civiliziranosti, samozavedanja, družbenih veščin, svobode; pravilno razumljena svoboda govora; normalen odnos med religijo in družbo (ter bolj normalno razumljena identiteta duhovnika);  intelektualna in bivanjska širina; velikost – pri nas se zaradi majhnosti slovenskega prostora dejansko nič ne splača lotiti, nimaš ne človeških ne finančnih virov ( ne pisati in ne prevajati knjig, ne ustanavljati gibanj, ne delati “bandov”) … vse je neprofitno in zato zelo težko preživi in se uveljavi. V ZDA si lahko “religious worker” in od tega spodobno živiš. Pri nas si s tako aktivnostjo laik še žemelj ne more kupovat …

Seveda sem naštel tudi protiargumente, ki pa se tičejo bolj konkretno ameriškega položaja, zato jih tukaj ne bi zapisoval. Razen tistega temeljnega, ki pa funkcionira na popolnoma drugi ravni- da je tukaj moja domovina. Da so tukaj moji ljudje, ki bi jih zelo pogrešal – in za katere dejansko živim. Morda so moje predstave naivne ali površne. Za okus nekaterih verjetno ZDA preveč, za druge pa še premalo idealiziram. Ampak me je pa ta pogovor, kljub temu da znanke verjetno nisem prepričal, obogatil na pomemben način: poslej zelo jasno vem, za katere spremembe moram (in hočem) v slovenski družbi in narodu delati. Ker smo pač vedno pred dilemo: ali “spokamo” v neko Indijo Koromandijo (pustimo zaenkrat ob strani, kako je tam), ali pa skušamo te sanje uresničiti tukaj in zdaj. Prvo je redna praksa, nič novega – bolj običajno se je temu reklo “s trebuhom za kruhom”, malo bolj prefinjeno “emigracija”, če gre za emigracijo inteligence pa “beg možganov”.

Beg

Pri tem sploh ni zanemarljivo, da je rabljen ravno pojem “beg”. Ne selitev ali premik, temveč: beg – torej dejanje nemočnega oziroma strahopetca. Če na “možgane” neke družbe gledamo po humanistično torej po eni strani skrajno tragično dejanje. Po drugi strani pa protislovno – ker če so “možgani” kaj vredni, potem bodo vedeli, da spadajo k svojemu “telesu” in da drugje nimajo kaj početi. Dobri možgani pač niso strahopetni in “quitter”. Saj poznamo tisti občutek, ko te tako boli roka, da bi jo odrezal – pa tega pač ne narediš, ampak vzameš zdravila. Roko odrežem, če ogroža ostali organizem …

Garači …

Če zapustim nekoliko spolzko področje bioloških prispodob in rečem bolj konkretno: gotovo je “beg možganov” trenutno velika slovenska težava. Ni zanemarljivo, da se takšen delež slovenskih strokovnjakov (pa tudi poslovnežev) seli v tujino. Pa vendar se velja ustaviti ob lahkotnosti, s katero se to dogaja. In sploh lahkotnosti, s katero se mladi pridušajo, da bodo “šli ven”. Ker prepoznavam v tem več užaljene razvajenosti in “quitterstva” kot pa kakšne izjemne genialnosti ali uspešnosti, ki bi korenito presegla meje naše male deželice. Recimo drugače: drže, ki bo v tujini (če ne bo ta s svojimi zaostrenimi razmerami sprožila sprememb) pomenila katastrofo. Kastastrofo na dva načina – ali postaneš kolesce ali pa izpadeš.

Resnici na ljubo, ko enkrat prečkaš Karavanke, si južnjak, barbar, takorekoč pijavka sistema. Ni brez pomena, da je v mnogih evropskih jezikih izraz suženj in Slovan takorekoč homonim. Lahko da je za turiste naša deželica biserček med biserčki, ampak, če pa za te iste ljudi, ki so nad tvojo deželico tako očarani, delaš, jih bo pa to bolj malo brigalo. Hoteli bodo čimveč za plačo, ki ti jo naklonijo. In to brez kakšnih posebnih moralnih zadržkov. Nekje v sebi tudi oni vedo, da si zapustil svojo domovino zaradi (boljšega) dobička. Ti si prvi, ki si začel s svojim delodajalcem igrati igrico golega dobička; si zares predstavljaš, da boš v njej zmagal? Ali pa te bo pač ožel do konca in potem izvrgel kot neuporaben odpadek.

… in malo manj garači

Ta scenarij seveda velja za tiste, ki so garači – teh dozdevno v “begu možganov” niti ni prav veliko. Zdi se mi namreč, da je za slovenski beg možganov (ki se v tem zelo razlikuje od recimo indijskega ali kitajskega) značilno, da ne odidejo najboljši, ampak povprečni. Ker so najboljši odhajali že prej, ampak jih je veliko tudi prišlo nazaj. Povprečni, ki jih dobro opisuje reklo “Uči, se, uči, da ti ne bo treba delat.” Povzema pa malo drugače še dr. Vesna Vuk Godina v svojem intervjuju v Oni ” Tridesetletnice. Tragična slika”, pravi namreč: “Bila sem vzgojena, da če boš pridno in dobro študiral, da boš dobil službo.” S tem, da za slovenske razmere lahko njeno izjavo omilimo do te mere, da spustimo pridevnika “pridno” in “dobro”. Ali morda celo zamenjamo glagol “študiral” s povedkom “hodil na faks”. Ker je žal to v marsičem sodobna slovenska realnost: iluzija, da ti zgolj (občasno) obiskovanje neke visokošolske institucije in potrdilo o tem obiskovanju, ki ti ga izda, avtomatično zagotavlja (dobro plačano) službo. V ZDA ti krvavo garanje na Harvardu ali MIT, da si bil med najboljšimi, približno zagotavlja solidno službo. Zgolj visenja  – brez rezultatov – na faksu (kot si ga privošči velik delež naših študentov) pa tamkajšnji šolski sistem tako ali tako sploh ne trpi, ampak se pač takoj znajdeš pri pomivanju posode (kar moraš pogosto početi tudi, da sploh lahko hodiš na faks).

Skratka, izraz “beg možganov” lahko upravičeno uporabljamo samo takrat, ko se iz države seli odličnost. Za povprečneže pa raje izumimo izraz “osip v tujino”.

———

Pisal sem ob naslednjih dveh člankih – in za nadaljnje branje:

– Socialni teden: Branko Cestnik: “Brez strastje” – da ali ne?

– Ona (priloga Dela): intervju z Vesno V. Godina: Tridesetletnice. Tragična slika.

Foto: Šoup