Ko smo 4. februarja na ljubljanskih Žalah pokopavali plemenitega Slovenca prof. Justina Stanovnika, bilo nas je izjemno veliko, me je neki človek s podeželja nagovoril in vprašal: »Kdaj se spet vidimo na Otočcu?«
Čeprav nisem več na čelu gibanja PREBUDIMO SLOVENIJO, me to vprašanje spodbudilo k ponovnemu razmisleku o vsem, kar je gibanje bilo in kako se je med ljudmi udomačilo. Hkrati je to vprašanje, ki mi ga je postavil, meni sicer nepoznan človek, tudi znak, da smo o tem premalo govorili in pisali. Kajti gibanje se je iz Otočca preselilo v Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu in mnogi, ki so na Otočec redno prihajali, te spremembe sploh opazili niso. Tudi letošnjo sezono bomo koncem marca nadaljevali v Šentvidu, kakor bo na koncu moje današnjega razmišljanja posebej poudarjeno.
Nekaj malega o omenjenem gibanju smo lahko tedni prebrali v Časniku. Kot je napisal dr. Drago Čepar, na j bi gibanje Prebudimo Slovenijo ustanovila polahko politična stranka Nova Slovenija (NSi). Ljudje, ki se oglašamo in pišemo, se lahko tudi kdaj zmotimo. Vsakovrstnih zmot in napačnih navedb je kar dosti in se ponavljajo. A če zmote vidimo in jih poznamo, smo dolžni, da o njih spregovorimo. Tako imam dolžnost, da se vsaj o kakšni zmoti, ki se je zapisala dr. Čeparju, oglasim, zlasti ker sem gibanje pomagal ustanavljati in sem pri njem aktivno sodeloval. Za zgodovino in splošno razumevanje časa je važno, da so stvari, kolikor je mogoče, postavljena na svoja mesta. Poklicni zgodovinarji in drugi analitiki bodo imeli, poleg nas »očividcev« še veliko dela.
Kako je gibanje PREBUDIMO SLOVENIJO nastalo in delovalo?
Spomladi leta 2011 smo se v Društvu katoliških izobražencev pogosto spraševali, kaj in kako lahko mi storimo, da bi se politične, družbene, predvsem pa duhovne razmere med Slovenci izboljšale? Sam takrat sicer nisem bil več predsednik omenjenega društva, a sem prevzel dolžnost, da nekaj konkretnega pripravim. In pričeli smo z aktivnim delovanjem.
Po spominu in poznanstvu ljudi sem izbral 40 osebnosti, za katere sem menil, da se prištevajo h krščanskemu etosu in jih nagovoril. O njihovi pripadnosti tej ali oni stranki jih nisem ne spraševal, ne o tem razmišljal. Lastnoročno sem jim napisal vabilo na pomenek o aktualnih družbenih problemih. Tudi telefonaril sem jim in z njimi poiskal osebne stike. Na sestanek jih je prišlo 36. Zbrali smo se v kletnih prostorih pri Sv. Jožefu v Ljubljani.
To prvo srečanje smo začeli z uvodnim duhovnim nagovorom in molitvijo, ki jo je vodil Jože Kokalj, župnik pr Sv, Jakobu v Ljubljani. Potem sem tudi sam spregovoril in poudaril, da smo tudi kot kristjani poklicani, da o perečih problemih razmišljamo in tudi javno spregovorimo. Uvodnim besedam je sledil je pogovor. Med prvimi je spregovoril Justin Stanovnik. Sledili so mu Matija Ogrin, Ivan Oman, Lojze Peterle, Anton Tomažič, Milena Kerin, Anton Kokalj, Srečo Klančar in akad. dr. Janko Kos. Morda je govoril še kdo, bi moral malo pobrskati po zapisih. Vsi smo bili mnenja, da smo na vrsti za kakovostno javno delovanje. In določili smo delovni odbor, ki sem ga po tednu dni spet sklical in mu potem predsedoval naslednjih pet let. Že na prvem delovnem sestanku so se pridružili še Lenart Rihar, Matija Cencelj, pozneje pa so se v delo vključili še Urška Makovec, Matjaž Dolinar, Helena Jaklitsch, Vlasta Rus Doležal in Janez Kramar. Bili smo sicer »golih rok«, a z delom smo pričeli. 19. septembra 2011 pripravili prvo zborovanje, ki je bilo v veliki športni dvorani na Otočcu. Bili smo veseli odziva, saj je prišlo blizu 700 ljudi in sicer z vseh krajev širom Slovenije, tudi iz zamejstva, s tržaškega konca in Koroške.
Dvoje javnih priznanj na prvem zborovanju Prebudimo Slovenijo
Za to prvo zborovanje na Otočcu so bile potrebne obsežne priprave. Najprej, kako in na kakšen način pridobiti ljudi. Na volje smo imeli tednik Družina, ki je objavljal vabila in razmišljanja, in Radio Ognjišče, potem pa zlasti veliko osebnega povezovanja z ljudmi. Na voljo smo imeli dopisovanje, telefone in medsebojne stike. Kaj pa širša javnost, kako se bo odzvala, kdo nas bo podprl ali vsaj priznal? Najprej je našo idejo sprejel krajevno pristojni novomeški škof, msgr. Andrej Glavan in nam obljubil tudi uvodni pozdrav. Od politikov se je odzvala samo Ljudmila Novak, ki je tudi prišla in naše prvo zborovanje in naše delo pozdravila. S tem smo dobili vsaj dvoje javnih priznanj.
Naše začetno in tudi poznejše javno delovanje, ki je bilo obsežno in je zajelo celotno Slovenijo. Že v prvem letu delovanja so se naša zborovanja razširila vse do Murske Sobote in Kopra. Opazila so nas, čeprav v smislu »ne bodi vas treba«, tudi javna občila. Kaj več pa je popisano v knjigi Treba je povedati (izdala Družina 2015). V njej je tudi dovolj razvidno, da se je naše gibanje zavzemalo za splošno politično obnovo med ljudmi, za oživljanje politične zavesti in sicer za vse demokratične stranke. Akademik dr. Janko Kos nas je že od začetka spodbujal in sicer z geslom: »Pomladne stranke na vrsti ste!« Kosovega poziva političnim strankam smo se držali, tako vsebinsko kot tudi personalno. Predavatelje smo zbirali in vabili po kakovosti, ne po strankarski pripadnosti.
Obdobje vseslovenskih zborovanj na Otočcu ostaja zaključeno
Prav pa je, da zapišem kakšno posebnost: namreč, da so nas posamezne »pomladne stranke« upoštevale samo takrat, ko so nas za svoje namene potrebovale. Sicer pa njihovih funkcionarjev praviloma ni bilo blizu. Ko smo strankine funkcionarje spet in spet skušali pridobiti za skupne pogovore in nastope, se nekateri funkcionarji sploh odzivali niso, nekateri pa so samo nekaj obljubili, a se obljubljenega niso držali. Z eno izjemo: Ljudmila Novak, predsednica NSi, je držala dano besedo in je še nekajkrat prišla na naša zborovanja.
Obdobje vseslovenskih zborovanj na Otočcu je torej zaključeno, vnaprej se bomo videvali v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Za letošnjo pomlad je predvidena sobota, 30. marca. Še vedno bomo imeli pred očmi vseslovenske probleme, kako uravnavati korak, da bi na novo zaživeli zares slovensko in demokratično.