Ukinitev zlorabljenega 27. aprila, kot državnega praznika
Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, vsi slovenski politiki, predstavniki civilne družbe in medijev, dragi državljani!
Po vsem, kar se je posebej letos zgodilo ob »praznovanju« ali bolje praznoverju Dneva upora proti okupatorju, je očitno, da gre za rehabilitacijo, v totalitarizmu vsiljenega dneva OF, 27. aprila 1941, ko se – tega dne – ni zgodilo čisto nič. Dan prej, kot pravi zgodovina, je bilo neformalno srečanje nekaterih članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, sicer tako nepomembno, da so se akterji po vojni celo zmotili v datumu navajanja. Pa tudi 26. aprila ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta pač pa Protiimperialistična fronta, ki je na isto raven sovražnikov kot sile osi, postavila Anglijo in Francijo – prva se je z zadnjimi močmi upirala Hitlerju, drugo so nacisti že porazili. Za »naše« protiimperialiste 26. aprila 1941 so bile to sovražne države – in mi naj to praznujemo? Edino kar je zanje takrat veljalo je bila Hitlerjeva zaveznica Sovjetska zveza. Preverite, nobenega upora proti okupatorju ni bilo, ko je bila napadena takratna domovina. Upor in žal revolucijo so komunisti začeli šele, ko je bila napadena Sovjetska zveza, več kot dva meseca kasneje. To so že dolgo osnovna zgodovinska dejstva, leva in desna. Prosim gospod predsednik, kot tudi vsi ostali spoštovani naslovniki, se morda motim? Dobro veste, da ne.
Za božjo voljo, nehajmo potem s praznoverjem. Praznujmo, kar je smiselno praznovati. Ne praznujmo laži in nečesa, kar se sploh ni zgodilo tega dne in kar sploh ni imelo imena »Osvobodilna«, kot se neprestano znova ponavlja in kar ni bil upor proti okupatorju ampak če že, proti imperializmu. Pa ja ne bomo pri zdravi pameti vztrajali pri lažnih mitih? Kaj s tem sporočamo mladini? A moramo zaradi privilegijev peščice bremeniti s praznoverjem celo nacijo?
Sodu pa je izbilo dno včerajšnje slavje v Kočevskem Rogu. Tam, kjer so komunisti po »osvoboditvi« pobili na desettisoče neoboroženih ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov in Srbov, ste si drznili odkriti spomenik nacionalne časti Ivanu Mačku Matiji – enemu največjih krvnikov slovenskega naroda. Človeku, ki je med vojno izvajal revolucijo, ko je njegova vojska umorila veliko več neoboroženih slovenskih ljudi, kot je v boju padlo okupatorjevih vojakov. In prav ta Ivan Maček, kot šef OZNE, takratne UDBE, je organiziral množične poboje v tem istem Kočevskem Rogu, kjer ste mu postavili spomenik. Ste, pravim, saj so bila tam državna nacionalna obeležja. Po 25 letih samostojnosti in demokracije, v evropski Sloveniji, ki je članica zavezništva NATO, se je z izkazanimi častmi predstavnikov Slovenske vojske, odkrilo spomenik zločincu. Lahko rečem tudi primitivcu, ker sem ga osebno dovolj dobro poznal. Maček je bil človek, ki si je podredil vse, kar mu je padlo na pamet in zlorabljal vse, kar je lahko za svoje privilegije na račun družbe. Takemu človeku spomenik leta 2016? Pa smo še pri zdravi pameti?
To početje, ko sem včeraj spremljal medije, mi je vzelo sapo in mi vzbudilo zlo slutnjo velike nevarnosti za slovenski narod. Gre za slutnjo in občutke, ki jih enačim s tistimi, v majskih dneh usodnega leta 1990. Povsem isti vzgibi me, spoštovani gospod predsednik in vsa slovenska parlamentarna in neparlamentarna politika ter spoštovana civilna družba, prevevajo, ko vas želim opozoriti, da je “vrag vzel šalo”. In da ne kaže več čakati, da se bodo stvari same po sebi uredile. Čas, ko bi se lahko, je že davno mimo. Ustavite, oz. ustavimo konje, dokler je še čas. Da ne bo prepozno!
Za širšo obrazložitev mojih zlih slutenj, kot tudi razlogov zanje, sem Vam spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, spoštovane poslanske skupine parlamentarnih strank, kot tudi organizacije civilne družbe, vedno na voljo.
Da nebi moje javno opozorilo in svarilo z najboljšimi nameni za celotni narodov dobrobit vsebinsko obviselo na klinu abstrakcije si dovolim, Vam spoštovani, tako kot sem to nekoliko predrzno storil maja 1990, predlagati naslednje:
– Nemudoma pričnite z demokratičnimi pobudami in postopki za ukinitev 27. aprila kot državnega praznika in simbolnega dneva upora oz. uporništva slovenskega naroda. Prvotni, verjamem, da dober namen, je povsem izničen. Ta dan je evidentno uzurpiran s strani politike za potrebe rehabilitacije komunistične revolucije, ki je pohabila slovensko narodovo telo. To predlagam iz najbolj preprostega strateškega razloga, ker ta dan NE POVEZUJE, temveč USODNO DELI SLOVENSKI NAROD! In to na najbolj nevralgični točki desettisočev žrtev. Nihče se nima pravice s tem igrati. Če vam je mar dežele in prihodnosti generacij, ki prijahajo, spoštovani predstavniki oblasti na čelu s predsednikom republike, ste to dolžni zagotoviti. Meni je bilo te dežele mar, tako leta 1990, kot mi je, kljub mnogim razočaranjem, tudi leta 2016.
– Uporništvo z razlogom je nedvomno fenomenalna karakteristika dolgoročnega preživetja slovenskega naroda, ki je kot atribut odigrala ključno preživetveno vlogo v vsej narodovi zgodovini. To trdim zato, ker pojmujem pravični boj kot naravni princip in temeljni pogoj za preživetje. Nobenega dvoma ni, da si dejansko in pregovorno uporništvo slovenskega naroda zasluži in potrebuje svoj simbolni dan, ko se spomnimo in poklonimo VSEM dogodkom v zgodovini uporništva, ki si to zaslužijo. Pa tudi če v sebi nosijo odtenke neidealnega…
– Simbolni dan pa ne more in ne sme biti dan, ko je bil neki sestanek s ponarejenimi osnovnimi zgodovinskimi dejstvi, ki so že dolgo znana. Ponavljam; zgrešen datum, »protiimperializem«, nikakršna koalicija… ampak sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je v tistem času predstavljalo zelo majhen del slovenskega naroda. In še enkrat, ta druščina se ni uprla z orožjem okupatorju, ko ja ta napadel domovino, ampak dva meseca kasneje, ko je le-ta napadel Sovjetsko zvezo. Ali smo res nacija, ki bomo za ovinkom praznovali upor za neko drugo državo? Vsa simbolika je že do take mere zgodovinsko nedefinirana in že na prvi pogled neresna, da si že zato ne zasluži mesta simbola slovenskega uporništva!
Drugi vidik neprimernosti 27. aprila, milo rečeno neresnosti praznovanja na ta dan, pa je v nadaljevanju tistega, kar se je zgodilo 22. junija 1941, ko je začela delovati Osvobodilna fronta pod patronatom Komunistične partije Slovenije. Narodno osvobodilno vojno je okronala s krutim bratomorom in namesto obljub o ljudski demokraciji je nacijo potisnila v brutalni nedemokratični režim, kjer je komunistično plemstvo, ki ga predstavlja včeraj čaščeni Ivan Maček, živelo v svetu privilegijev o katerih se navadnim ljudem še sanjalo ni. Varuh na krvi neoboroženih ljudi vzpostavljenega režima pa je bila Jugoslovanska »ljudska« armada. Ta je bila porok vpetosti Slovencev v nedemokratično propadajočo socialistično Jugoslavijo, ki je leta 1990 skušala – tako kot je znala, krvavo, s tanki, preprečiti večinsko voljo slovenskega naroda po svobodi in samostojnosti. To, kar je zmogla vojska s simbolom rdeče zvezde, iste kot jo je nosila vojska Ivana Mačka, je bila oborožena agresija nad »lastnim« slovenskim narodom. Temu smo se odločno in enotno uprli, kot še nikoli prej. Zato smo zmagali. Z oporo na to briljantno čisto zmago je brez dvoma možno graditi slovensko vsenacionalno samozavest, katere morda najpomembnejši vir je lahko negovanje prirojenega in izrazitega občutka za samoohranitev. Takšen dan, kot primeren povezovalni simbol vseslovenskega uporništva, je po mojem trdnem prepričanju moč najti le v kontekstu slovenske osamosvojitve in demokratizacije.
V življenju me najbolj od vsega prepričajo rezultati. Zato nove simbolike nebi iskal v inicialnih fazah osamosvojitvenega procesa, temveč v zaključkih, ki so krona vsenarodnega upora in osvobajanja tuje ideologije in vojske. Na tej osnovi bi lahko bil ta simbolni dan 25. oktober – dan, ko je morala poražena agresorska JLA, ki je bila spočeta v krvi revolucije, za vedno zapustiti Slovenijo. Tu bi tudi Slovenska vojska, za razliko od Kočevskega roga, imela svoje častno mesto. Po tisoč in več letih tujih vojska, gospostev in ideologij, smo bili prav 25. oktobra 1991 prvič zares svobodni. To, za slovensko nacijo zdravo uporništvo, moramo praznovati!
Naj živi samostojna in demokratična Slovenija!
»upornik z razlogom«, BgGen Tone Krkovič, načelnik MSNZ RS 1990