Leta 1957 je ameriški avtor otroške literature Theodor Seuss Geisel objavil zgodbo Kako je Grinch ukradel božič. Zgodbo je najbolj proslavil film posnet leta 2000 z Jimom Carreyem v glavni vlogi, najnovejša adaptacija zgodbe pa te dni polni kinodvorane po vsem svetu. Razlog zakaj ljudomrzno domišljijsko bitje ljudem ne privošči božičnega veselja je v vseh verzijah podoben: nesrečno otroštvo.
Na Grincha sem se spomnil, ko sem, spodbujen s strani twiterašev, prebral božično zgodbo Gorana Vojnoviča, ki jo je dva dni pred božičnim večerom objavil Dnevnik. Podobno kot so novodobni dvorni umetniki ob referendumu o Družinskem zakoniku smešili normalno, slovensko družino, nam pisatelj Vojnovič karikira sprto in hinavsko družino na božični večerji. Ne vem, kakšne izkušnje ima g. Vojnovič s praznovanjem božiča in morda je od nekod res privlekel dejanski vzorec slovenske patologije, a moje skoraj petdesetletne izkušnje z božičem so povsem drugačne.
Če si lahko zamislim, katero koli obdobje v letu, ko so bili vsi boljši, vsi prijaznejši, je bil to božič. Najlepši trenutki mojega otroštva so bili, ko se je sredi Ljubljane vsa družina zbrala pri babici in dedku ob jaslicah, božičnem petju in seveda na prigrizku, občudujoč darila. Še potem, ko sta babica in dedek umrla, je stric Miha vzdrževal tradicijo in nas zbiral na božični večer ob istih jaslicah in enakih obloženih kruhkih. Božično praznovanje naše ožje družine je bilo seveda pomembno in se je začelo že več dni pred božičem s pripravo na postavitev jaslic in udeležbo pri adventnem bogoslužju, a vrh je bilo vseeno srečanje celotne, širše družine. K sreči so del te čarobnosti božiča doživeli tudi moji otroci, kar jih brez prisile zavezuje, da bodo, ko si ustvarijo družine začeli s svojo tradicijo praznovanja božiča.
Zanima me, kakšni so vzgibi, da nekdo zaničuje praznovanje božiča, zanima me, zakaj so slovenski komunisti nekaj let po koncu druge vojne ukinili božič kot državni praznik in dela prost dan. Nesrečno otroštvo? Z brskanjem po internetu nisem mogel odkriti, kdo je zaukazal prepoved javnega božičnega praznovanja, niti se ni dalo ugotoviti, ali so se razna šikaniranja ob božiču pojavljala spontano ali so bil del strategije partije na oblasti. Opravil sem kratko anketo med sorodniki in znanci z naslednjimi vprašanji: Kdaj je začela oblast preganjati praznovanje božiča? Kako se je to preganjanje manifestiralo? Kako so družine prilagodile praznovanje božiča novi družbeni stvarnosti?
Moj vzorec seveda ni reprezentativen in zato pozivam bralce Časnika, da v komentarjih pod člankom napišejo kaj na to temo iz zgodovine njihovih družin. Moje ugotovitve so naslednje: Božič je oblast »ukinila« leta 48 ali 49. To se nekako ujema z drugimi titoističnimi bedastočami konec štiridesetih in v začetku petdesetih let. Po razhodu s Stalinom so jugoslovanski komunisti, slovenski pa so pri tem igrali vidno vlogo, poskušali dokazati svojim domačim privržencem in mednarodnemu komunističnemu gibanju, da so oni še vedno trdno na liniji marksizma in leninizma in da niso revizionisti, kot jih je obtoževal Stalin.
V tem obdobju zgodovina v naših krajih beleži obsežne kršitve človekovih pravic, uničevanje kmetijstva in druge nesmiselne eksperimente komunistične ekonomske politike. Državo je pred lakoto reševala pomoč zahodnih kapitalističnih držav. Prepoved praznovanja božiča je bila kolateralna žrtev borbe proti Katoliški Cerkvi. Po pričevanju mojih prijateljev iz Srbije je bilo tam preganjanje obhajanja verskih praznikov skoraj zanemarljivo.
Tudi v Sloveniji so bile velike razlike med mesti in podeželjem. Na podeželju razen tega, da sta praznovanje bremenila šolski pouk in delovna obveznost, ni nikomur od mojih znancev ostalo v spominu oblastno šikaniranje. Drugače pa je bilo v mestih. V petdesetih so branjevke v Ljubljani prodajale jaslične figurice, ki so jih skrivale pod širokimi krili. »Tihotapci« jasličnih figur so bili, če so jih zasačili na meji, še v šestdesetih obravnavani podobno strogo, kot oni, ki so imeli pri sebi prepovedano literaturo. V nekaterih šolah opravičila staršev za odsotnost na božični dan niso veljala še v osemdesetih letih. Učenci so dobili neopravičene ure in marksistično navdahnjeni pedagogi so se jim posmehovali do Velike noči in še čez.
Kdaj so udbovci nehali beležiti udeležbo pri polnočnici nam bo upam, povedal kakšen raziskovalec arhivov. Velik del represije pa ni bil usmerjen proti katoličanom, nedeljnikom, ti so bili tako ali tako že zaznamovani, ampak je bil namenjen za zastraševanje partijcev in karieristov, da se ne bi pregrešili zoper standarde obnašanja v javnosti kot jih je zapovedovala partija.
Tako kot se je Grinch sprijaznil z božičnim veseljem, tako so tudi slovenski komunisti ugotovili, da vsaj, ko gre za božič, bijejo izgubljen boj. Pretkano so celo iz minorne geste Jožeta Smoleta, ki je voščil državljanom božič in ki se je zavzel, da lahko na javni televiziji vošči tudi nadškof, skovali politični dobiček. Ljudem so vrnili nekaj, kar so jim pred desetletji vzeli. No, ne povsem. Božič je postal dela prost dan šele pod Demosom v samostojni Sloveniji.
Ideal praznovanja božiča je čudovito ubesedil pisatelj Ivan Pregelj:
“To je noč neizmerne lepote. Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo; kolikor je rosnega biserja na pomladni trati, toliko solza nebeškega veselja je prejokalo to noč ljudstvo pod Triglavom. V teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti. En večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove jeze in madeže preteklosti. Vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje smo otroci. O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Novorojenega, Večno-živega – kaj bi počeli brez Boga.”
Žal danes v teh navdihnjenih besedah večina Slovencev ne začuti svojega božiča. Potrošništvo, nihilizem in protiversko šolstvo so naredili svoje. Na Zahodu duhovni pomen božiča izriva še oblastna promocija multikulturnosti in politične korektnosti. Ta kulturni relativizem se počasi plazi proti vzhodu. Žal lahko danes že odgovorimo Ivanu Preglju, kaj počnejo ljudje, ki nimajo svojega božiča. Naokrog razkazujejo svoj cinizem in nihilizem.