Avtor: Rok Čakš.
Slovenski otroci so lačni. In debeli. Natančneje, slovenski otroci so najdebelejši v srednji Evropi, so nam minuli teden zaupali slovenski mediji. Njihovi sporočilni vrednosti verječ je bilo potrebnih le nekaj mesecev, da smo iz najbolj sestradanega dela Evrope postali oaza debelosti in preobilja. Le kaj se je vmes spremenilo? Nič omembe vrednega, razen morda, da smo dobili novo, levosredinsko vlado.
Sledeč manipulatorski lolgiki domače medijske realnosti lahko ta uspeh mirno prištejemo prvim dosežkom sveže premierke Alenke Bratušek. Teh je, zgolj za nekaj tednov na oblasti, kar precej; normalizacija razmer v državi, konec politike uničevanja, umik množic z ulic in trgov, odrešitev javnega zdravstva, šolstva in kulture ter končno pričakovan začetek velikih investicij in gospodarskega zagona.
Ob tem bi človeka kar prevevalo olajšanje, samozavest in optimizem, če te domače pravljične podobe ne bi kvarili ugledni mednarodni mediji, ki Slovenijo kar naenkrat vidijo kot naslednjo domino problematičnih držav EU. Hkrati zaskrbljuje dejstvo, da vsak nastop predsednice vlade na mednarodnem parketu situacijo še poslabša. Le kako je vendar mogoče, da tujina noče sprejeti njenega prepričljivega ponavljajočega se stališča »Slovenija ni Ciper« ter dvomi v njen odločni »vi vil solv aur problem aurselvs«?!?
Problem je v kredibilnosti nove oblasti, pravijo poznavalci mednarodnih finančnih trgov, naši mediji pa se sprašujejo, čemu je vendar tako, ko pa je na oblasti le nekaj tednov.
Morda pa tisti, ki Sloveniji posojajo denar, o naši državi in notranji politiki vendarle vedo več, kot si sami mislimo. Recimo.
»Vladni projekt izhoda iz krize bi lahko imenoval poglabljanje krize. In zato smo mi edina možna alternativa,« sta na novinarski konferenci 24. oktobra družno zatrdila Zoran Janković in Alenka Bratušek. Janković je pribil še: »Slaba banka bo prinesla velike probleme državi in državnemu proračunu,« kakšen mesec pozneje so s podpisom Bratuškove in ostalih poslanskih kolegov tik pred polnočjo z referendumsko zahtevo blokirali uveljavitev zakonov o slabi banki in državnem holdingu. Pljuvanje po Ustavnem sodišču potem, ko je blokado opravilo, ni imelo kančka prizanesljivosti.
»To je veleizdaja!« je namere po privatizaciji državnih podjetij označil sedanji predsednik DZ Janko Veber, predsednik druge največje koalicijske stranke pa je sredi minulega leta dejal, da je varčevanje korak nazaj, da njegova stranka ne bo dovolila razprodaje državnega premoženja in da naša javna uprava ni nabuhla.
»Na uveljavitvi slabe banke delamo dan in noč, za vlado je prioriteta privatizacija in konsolidacija javnih financ,« smo slovenskega predsednika vlade slišali govoriti v Bruslju. Ne, to ni kakšna arhivska Janševa izjava, ampak (ob »Slovenija ni Ciper«) zadnje dni najbolj pogosto izgovorjen stavek iz ust premierke Alenke Bratušek. V Bruslju, na CNN, kjerkoli.
Kakšna je torej kredibilnost ljudi, ki so včeraj naredili vse, da zavrejo, zablokirajo, preprečijo reformne ukrepe, na katere se danes sklicujejo in obljubljajo, da jih »pospešeno izvajajo dan in noč«?! Takšna koalicija lahko v neki fiktivni medijski realnosti prepriča določeno število ljudi, ne more pa zavesti nevtralnih tujih opazovalcev dogajanja v Sloveniji.
Dandanes, ko leva vlada napoveduje pospešeno privatizacijo s prvimi prodajami do poletja, začetek delovanja slabe banke najkasneje do junija ter 160 milijonov dodatnega zategovanja pasu v javnem sektorju, tudi slepcem postaja jasno, da so bili z opozicijsko lahkotnostjo pripravljeni storiti vse za zrušitev ne-njihove oblasti, ne glede na ceno za državo. Neoliberalizem kot psovka za Šuštaršičevo strategijo izhoda iz krize postaja njihova agenda, prioriteta, katere se oklepajo ob vsakem nastopu na mednarodni sceni . Ali vanjo verjamejo, je težko reči. Zagotovo pa so jo posvojili, ker druge izbire (programa?) očitno nimajo.
Ob vsem tem bi človek lahko pomirjeno sklepal, da je leve utopiste ob prihodu na oblast vendarle za vrat zgrabila realnost in bodo zato naredili tisto, kar je pravzaprav potrebno. Navsezadnje, njim bo lažje kot desnici, saj so iz medijev poniknili žolčni napadi mnenjskih voditeljev na projekte slabe banke, državnega holdinga in splošnega varčevanja, do »svojih« bodo tudi sindikati bolj prizanesljivi in je svoj duševni mir končno našel tudi Brane Štrukelj.
A skrbi predvsem vse bolj očitno dejstvo, ob katerem si marsikdo še zatiska oči. Slej kot prej prihaja spoznanje, da je oblast v teh težkih kriznih časih prevzela ekipa tretjerazrednih karieristov. Saj ne, da politična levica ne bi imela sposobnih ljudi. A zavedajoč se popolne fikcije družbene realnosti, v kateri Slovenci miselno živimo in jo je levičarski establišment do nedavnega podpihoval do onemoglosti, si s krvavim reševanjem države enostavno ne želijo umazati rok, karier in javnega ugleda.
Vse to je pripeljalo do tega, da je najpomembnejšo funkcijo v državi zasedla uradnica z omejenimi sposobnostmi in nikakršnimi izkušnjami v vodenju države. Ta čas zardevamo ob puhlosti naučenih fraz v polomljeni angleščini gospe v rdečem puliju, ki pred občestvom najvplivnejše svetovne televizije predstavlja vsakega izmed nas in za ta mednarodni fiasko krivimo njene svetovalce in PR. Ne upamo pa si pogledati resnici v oči in priznati, da nam državo vodi oseba z maksimalnim kariernim dometom vodje direktorata v državni upravi.
»Vse je boljše, kot Janša na oblasti,« so dejali mnogi. Želja se jim je izpolnila in se materializira v najčistejšem smislu vse njene ironije.
So slovenski otroci lačni, debeli, ali oboje hkrati? Je Alenka Bratušek goreča zagovornica projekta »slabe banke«, mu nasprotuje, ali oboje hkrati? Je Igor Lukšič za takojšnje predčasne volitve, za sodelovanje v novi vladi, ali oboje hkrati? Je naša država svetilnik ali črna luknja Evrope, ali oboje hkrati?
»Realnost je drugačna, kot odseva vsak dan z ekranov POP TV ali nacionalne televizije in se je s kreiranjem paralelnih svetov ne da spreminjati«, je verjetno najcelovitejši odgovor na zgornje oksimorone.
Ob svojem odhodu ga je podal politik, kateremu bodo slej kot prej prisiljeni verjeti tudi njegovi največji nasprotniki.
Vir: blog Drugi svet
Odziv avtorja na komentarje:
Rok Čakš, 15. 04. 2013 ob 14:36
@AndrejM Seveda so naši otroci debeli, najde pa se tu kakšen lačen. Tudi v Avstriji ali Nemčiji bi zagotovo našli kakšnega lačnega otroka. Point je v medijskem spinu, v katerem so s premišljenim lansiranjem občutljive tematike podpihovali občutek, da gre Sloveniji pod točno določeno vlado (ki izvaja “drastične varčevalne ukrepe”) tako slabo, da niti otroci nimajo za jesti. (ob tem, da so bile posamezne anomalije v socialni zakonodaji, ki so dejansko pripeljale do posamičnih primerov, posledica zakona Pahor-Svetlikove vlade, ampak tega se seveda ni poudarjalo)
Najučinkovitejši PR je tisti, ki igra na čustva ljudi, je staro pravilo (političnega) marketinga. Ta spin je bil res vrhunski, saj proti njemu ni obrambe (kar je recimo stalo Štuheca vsesplošnega zgražanja in očitkov) in si njegovi avtorji zaslužijo priznanje. Jaz ga v kontekstu svojega zapisa zgolj izpostavljam kot še enega primerov ustvarjanja fiktivne medijske realnosti, ki ponavadi z “resnično resničnostjo” nima prave veze.
Moj cilj je ljudem kar se da plastično prikazati to manipulativno moč medijev, da ji ne bodo nasedali na prvo žogo, ampak bodo informacije predelovali z zdravo skepso, podprto s kritično distanco, ter si s sestavljanjem mozaika iz različnih virov ustvarili lastno mnenje.
@Milena Pri tej anketi je potrebno upoštevati dvoje
1. anketa je bila izvedena med 8. in 11. aprilom, torej še pred fiaskom Alenke Bratušek na CNN (nauk: hudič se skriva v drobnem tisku)
2. Gre za anketo hišne agencije DELO stik (nauk: kardinal Rode je oče Petra S.)
Vir: blog Drugi svet
