Da kakovost slovenske medijske scene ni ravno zavidanja vredna, že dolgo ni nobena skrivnost. Ne le, da ne premore niti enega novinarja, ki bi ga lahko poimenovali raziskovalni, temveč ima človek, ne glede na to, kateri časopis vzame v roke oziroma katero oddajo si ogleda, občutek, da gre za rumen medij.
Ob bolj ali manj stalni povprečni ali podpovprečni ponudbi pa pridejo dnevi, ko vsa žalost slovenskih medijev vstopi skozi glavna vrata in nimamo pred njo kam pobegniti. Tako je bilo tudi v letošnjih poletnih mesecih.
Odmevi z zlatenico, Delo v požiralniku
Če bi človek sodil po naših najbolj vplivnih medijih, bi imel občutek, da v tej majhni državici dogaja na polno. Udarne novice, ki jih piše življenje ter afere so dobesedno na dnevnem jedilniku. Kot bi nas ne bilo le dva milijona, temveč milijarda. Dogodkov je toliko, da jih sploh ne uspemo prebaviti. Problem je seveda, da jih v resnici niti dobro ne predelamo, ko jih že zasenči naslednji dogodek.
Še največ časa se je po medijih vrtela afera z izgonom upokojenega nadškofa Urana, ki pa nenadoma ni zanimala nikogar več, ko se je na Ljubljanskem barju zrušil balon. V trenutku so se vsi mediji osredotočili na tragedijo. Žal, na nadvse rumen, celo mrhovinarski način. Čeprav se je preiskava takrat šele začela, so novinarji že prvi večer poskušali od odgovornih na vsak način izvedeti čim več podatkov. Še huje je bilo, da so takoj začeli zbirati in objavljati mnenja balonarjev iz vse Slovenije, še zlasti s štajerskega in prekmurskega konca, ki so kljub temu, da so iz več kot 100km oddaljenih krajev, v en glas zagotavljali, da se v takem vremenu ne leta. In seveda povedali, da sami letijo le, kadar je popolnoma varno.
A če je bilo novinarsko vrtanje o vzrokih nesreče vsaj deloma še razumljivo, pa je šlo čez vse meje dobrega okusa ugotavljanje identitete smrtnih žrtev, ki je vrhunec doseglo v Odmevih z Bergantovim zasliševanjem predstojnika Inštituta za sodno medicino dr. Jožeta Balažica. Če je poznavanje vzrokov tragedije še v interesu javnosti, pa to nikakor ne velja niti za opis stanja žrtev in identifikacijskih metod, še manj pa za imena in sorodstvena razmerja umrlih. A kot kaže, se je za dvig gledanosti vredno zgledovati tudi po metodah medijev, kakršne so Slovenske novice.
A je nesreča balona s prvih strani medijev izginila dokaj hitro, že po nekaj dneh. Izrinila jo je namreč nova, pikantnejša zgodba o domnevnem očetovstvu kardinala Franca Rodeta, po kateri so prav tako planili vsi »resnejši« mediji. Glede na pečat, ki ga je v Sloveniji pustil nekdanji metropolit, je seveda razumljivo, da je zgodba odmevna, težje pa je razumljivo, da je za več dni dobesedno okupirala vse medije, seveda spet na čelu s TV Dnevnikom in Odmevi. Človek se vendarle vpraša, čemu je domnevno očetovstvo slovenskega kardinala tako udarna novica, da se z njo ukvarja cvet slovenskega novinarstva. In kako to, da ob vsem medijskem pompu ne protestira nihče od tistih, ki jim gredo v nos verske oddaje na tej isti TV in ki tako radi poudarjajo ločitev Cerkve in države.
Medijski Požar
Še pred nekaj leti smo med rumene medije šteli le Slovenske novice, Lady, Požarreport in novice na Kanalu A, a je danes videti, da je porumenel celoten medijski prostor. Le kako naj drugače razumemo »raziskovalno« novinarstvo tipa Delo, kjer nadobudni novinar dan za dnem objavlja bombastične članke bodisi o Patrii, bodisi o aferah v Cerkvi, a so zgodbe luknjaste in nobene ne uspe pripeljati do prepričljivega epiloga. In kako naj resno jemljemo oddaje, kot so Odmevi, ki tovrstne zgodbe pograbijo z vsemi štirimi in jih secirajo več dni zapored.
Sliši se skoraj grozljivo, a če odštejemo agencijske novice, ki jih tako ali tako lahko poiščemo kjerkoli, dodana vrednost novic v nekdaj najuglednejših slovenskih medijih ni veliko večja od dodane vrednosti novic na portalu Požarreport.
Vir fotografije: novinar.com
