Od 11. oktobra, ko sem opravil prvo inventuro stanja na političnem parketu, se je zgodilo nekaj na videz malih, a v resnici pomembnih ali vsaj pomenljivih dogodkov. Prvi je nekoč nepredstavljivi spopad med Milanom Kučanom in (nekdaj njegovimi) Socialnimi demokrati. Drugi pa je Delova anketa, ki je na prvo mesto postavila Zorana Jankovića. Pa si malce oglejmo, za kaj gre in kako lahko to vpliva na politična razmerja.
Če se najprej ustavimo pri prvem. Milan Kučan je na stara leta dokončno in popolnoma jasno pokazal, da so imeli prav tisti, ki so dvajset trdili, da ne pozna lojalnosti in da mu ideali ne pomenijo kaj dosti. Kar tudi razloži, zakaj je konec osemdesetih tako zlahka zavrgel pripadnost ideji, ki mu je dala vse v profesionalnem življenju. Pomanjkanje vsaj najbolj temeljne lojalnosti je pokazal s tem, da je z nastopom Jankovića zavrgel stranko, kateri pripada. Pomanjkanje idealov pa je zelo jasno demonstriral ko je za svojega šampiona privzel človeka, ki uteleša vse, proti čemur se je zavzemal v svoji (pre)dolgi politični karieri. S tem je več kot jasno pokazal, da ni več pomemben politik, ampak le vpliven ciničen starec, ki mu gre za moč in oblast. Če bi po letu 1945 v Sloveniji ohranili večstrankarski sistem, v katerem bi pomembnejšo vlogo igrala krščanska demokracija, si ga zlahka predstavljam kot zagrizenega kristjana, ki vsako nedeljo roma k maši, se z nadškofom nastavlja fotografom in se zavzema proti izenačenju istospolnih družin s tradicionalnimi.
Drugi dogodek je Delova anketa. Ponavljam tisto, kar sem zapisal pred nekaj dnevi: ta trenutno ni relevantna z vidika merjenja podpore posameznim opcijam. (Podceni domet Viranta in preceni domet Jankovića.) Prej bi si upal trditi, da nam kaže nekaj nasprotnega: da podpora Jankoviću ni tako visoka, kot bi si želeli – ravno zato so manipulacije potrebne. Veliko pomembnejša je njena vloga pri ustvarjanju javnega mnenja, pri podajanju pomembnih sporočil javnosti, predvsem nekritičnim revežem, ki se dan za dnem ubijajo za minimalno plačo, ki je morda niti ne dobijo in mislijo, da je ljubljanski župan socialno čuteči levičar. Političnim tekmecem pa pove še nekaj drugega: nekdanji botri trojčka KGB in sedaj Jankovića so začeli uporabljati težke kanone. Sedaj gre zares.
Kakšna je nova prognoza? Od prejšnjega tedna se ni prav bistveno spremenila. SDS je še vedno najresnejši kandidat za relativno zmago na volitvah. Kljub temu, da je večina medijev izrazito pristranska in uperjena proti tej stranki, ima velik intelektualni potencial in veliko prisotnost na terenu. V to mrežo nihče ne bo mogel resno poseči, česar ne bi mogli trditi za druge stranke, če posebej tiste na strani slovenske jeseni.
Za drugo mesto se bosta udarila Virant in Janković. Virantova lista je trenutno na terenu razmeroma šibka in še posebej izven večjih urbanih središč jih čaka zelo veliko trdega dela. Zato se bodo morali reseterji zanesti na dobre medijske nastope – kar jim gre zaenkrat od rok, tudi zato, ker so s strani medijev deležni razmeroma blage oziroma celo naklonjene obravnave. To je seveda predvsem posledica dejstva, da se je Virant distanciral od SDS. Če se bo tudi na rezultatih kredibilnih anket poznalo, da je njegov domet na sredini in levici veliko večji od Jankovićevega na sredini in desnici, pa se lahko to tudi spremeni. Ker je Jankovićev domet na sredini razmeroma omejen, na desnici pa gojijo do njega podobna čustva kot na levici do Janše, je njegov uspeh dejansko pomembno odvisen od tega, kako uspešen bo pri demontaži in kanibaliziranju levih strank – s tem pa tudi velja, da bolj kot bo Janković uspešen, težje bo levici. Kako je s tem, trenutno še ne moremo vedeti.
V SD so se po tem, ko se jim je odpovedal njihov boter, znašli pod velikim pritiskom. S strani novega pretendenta za voditelja levice bodo nedvomno prišli poskusi prevzema vsaj nekaterih delov terenske mreže ali ključnih akterjev oziroma močnih poslanskih kandidatov. Moja napoved ostaja nespremenjena: v kolikor bodo dosegli rezultate, ki bi presegli tiste iz obdobja pred letom 2004, ko so se kot mali partner udinjali velikemu LDS, bo to zanje izjemen uspeh.
Največji poraženec ob pojavu novih obrazov je SLS. Žerjav je stranko z ghandijevskim nastopom pametno potegnil proti sredini in nekaj pridobil, z nastopom Viranta pa tudi največ izgubil. Če bodo presegli rezultat iz leta 2008, bodo lahko kar zadovoljni.
Kar je Virant naredil za SLS, je Jankovič naredil za Hanžkovo TRS. Upali so na neopredeljene leve volilce in te jim bo sedaj odločno pobiral Janković. Poleg tega bo treba tudi na televiziji kaj pametnega in kredibilnega povedati, kar pa bi znal biti zanje že resen izziv. V kolikor se bodo uvrstili v parlament, bo to presenečenje.
Napoved za DeSUS in SNS ostaja enaka. V kolikor bodo presegli rezultate iz leta 2008, bodo lahko zelo veseli.
Nova Slovenija se, kot kaže, pobira in obeta se jim uvrstitev v parlament. Če bodo našli način, s katerim bi uspešno nagovorili neopredeljene kristjane, ki jih ni tako malo in v kolikor bi se v tekmo na njihovi strani vmešal Lojze Peterle, ki lahko uspešno nagovori večji del njihovega potencialnega volilnega telesa, se lahko celo nadejajo solidnemu rezultatu.
LDS in Zares, rest in peace…
Vir: blog Borut Rončević
