Leta 2018 bodo v Sloveniji parlamentarne in lokalne volitve. Možnosti, da bi po prvih prišlo do prave menjave oblasti, se pravi, do tega, da bi vlado sestavljala drugačna politična opcija kot doslej, se trenutno zdijo zelo majhne. Še več, zelo verjetno je, da bo nadaljevanje dosedanje politične usmeritve na oblasti še tretjič zaporedoma zagotovil ali pomagal zagotoviti instantni politični projekt, morda spet za enkratno uporabo.
Vprašanje higiene
V redu, bi rekli. Če ne bo kakšne hude zaostritve migrantske krize ali odnosov s Hrvaško, bodo volitve tako ali tako potekale v precej dolgočasnem ozračju. Tudi opozicija ni toliko prida, da bi si lahko od nje pri koritu obetali zlato dobo. Vendar postaja resnična sprememba oblasti v Sloveniji počasi vprašanje čisto običajne družbene higiene. Če levosredinskemu bloku z novimi obrazi ali brez njih v letu 2018 še enkrat uspe osvojiti štiriletni mandat, bo do leta 2022 vladal kar 25 od 32 let, kolikor jih bo takrat štela slovenska demokracija. Takšno neravnovesje pa lahko v demokratično nezrelem okolju, kot je slovensko, spodbudi tudi bolj odkrite avtoritarne apetite pri na stolčke prilepljeni opciji. Zato bo volilno odločanje sredi pričujočega leta nemara pomembnejše, kot je trenutno videti.
Pot do političnih sprememb se lahko vsaj napol realno odpre na dva načina. Prvi, na katerega je desnosredinska opozicija poskušala obrat doseči doslej, je prizadevanje za relativno večino katere od doslej opozicijskih strank (z desne, leva opozicija v tem primeru ne pride v poštev kot resnična sprememba, saj lahko ponudi samo še več doslej že videnega). Nobena skrivnost ni, da pride za kaj takega vsaj napol v poštev samo Slovenska demokratska stranka. A če ji relativne večine ni uspelo doseči v ugodnejših pogojih od sedanjih leta 2008 in zlasti 2011, je staviti na kaj takega letos več kot tvegano. Pravzaprav utegne biti edini morebitni zaveznik najmočnejše opozicijske stranke večkrat izpričani panični strah vladajočega bloka pred Janezom Janšo, ki mu je leta 2014 denimo narekoval letečo menjavo Šoltesa s Cerarjem samo dva meseca pred volitvami, tri leta prej pa sramotno in v tistem trenutku še precej hazardersko procesijo na magistrat. Taki panični odzivi lahko morda povzročijo tudi kakšno napako. Gotovo pa v opoziciji ni časa ali možnosti za kak lasten “instantni projekt”.
Pot koalicije
Kar je mogoče, je oblikovanje predvolilne koalicije. Ta bi morala biti primerno široka in zajeti vse, ki bi lahko prispevali k resnični politični spremembi. Seveda vsaj na prvi pogled kakšne močne motivacije za takšno koalicijo ni. Razmere pač niso podobne tistim ob nastajanju izjemno široke Demosove povezave, toda stagnacija, ki jo prinaša stalna oblast ene in iste opcije, bi morala biti zadosten razlog za preseganje razlik. Ker slednje zagotovo so, bi bilo dovolj, če bi se gradniki koalicije dogovorili zgolj o tem, da bodo, če na volitvah dosežejo parlamentarno večino, oblikovali skupno vlado, in o tem, da se bodo po volitvah lotili zlasti razgradnje številnih monopolov, ki so se v Sloveniji nakopičili in nedvomno hromijo razvoj.
Vzorov za takšne predvolilne koalicije ne manjka. Navajam tri. Leta 1998 se je več slovaških strank povezalo v Slovaško demokratično koalicijo, da bi z oblasti spravili avtokratskega Vladimirja Mečiarja. Že pred volitvami se je koalicija za povolilno sodelovanje dogovorila še s Stranko demokratične levice, Stranko madžarske koalicije in Stranko državljanskega sporazuma. Nekaj mesecev pozneje so se v želji, da bi zamenjali na oblasti dotedanjo levosredinsko vlado, v Estoniji povezali med seboj precej različni konservativci, liberalci in socialdemokrati. Končno je januarske volitve leta 2000 dobila opozicija proti Hrvaški demokratični skupnosti, sestavljena iz dveh koalicij. Eno so tvorili med seboj zelo različni socialdemokrati (postkomunisti) in nacionalno usmerjeni socialni liberalci, drugo Hrvaška kmečka stranka, liberalci, Istrski demokratični zbor in Hrvaška narodna stranka. Če sta bili zadnji stranki v nekaterih ozirih levo od socialdemokratov, je bila prva in najmočnejša komponenta te koalicije konservativna. V vseh treh navedenih primerih je bilo povezovanje opozicije uspešno in je po volitvah oblikovala vlado.
Proporcionalni sistem, ki ga imamo v Sloveniji, oblikovanje široke koalicije kot enotnega bloka odsvetuje, saj bi v tem primeru težko dosegla večino. Verjetno najbolj smiselno bi bilo posnemanje slovaškega recepta, v skladu s čimer bi na volitvah nastopile tri ali največ štiri liste, ki bi se pa že vnaprej dogovorile za sodelovanje po volitvah. Ena možnost bi bila, da bi SDS nastopila samostojno. Druga lista bi ob Novi Sloveniji povezala sredinske komponente dosedanje opozicije, tudi nekaj sedanjih zunajparlamentarnih strank in gibanj. Na tretji listi bi lahko bile bolj nacionalno-konservativne stranke, zbrane denimo okrog Slovenske ljudske stranke. Vendar slovaški in hrvaški zgled kažeta, da v okviru ene liste ni nujna povezava programsko najsorodnejših strank (hrvaški narodnjaki bi bolj sodili k postkomunistom, kmetje pa bolj k socialnim liberalcem). Nujna je samo volja po sodelovanju po volitvah.
Opisani pristop bi preprečil, da bi šli glasovi, oddani za stranke, ki ne bi dosegle štirih odstotkov vseh glasov, v nič. Seveda bi se s tem hkrati povečala nevarnost, da bi v času mandata vlade nastopile “izraelske razmere”, ko bi lahko stranke in strančice z enim ali dvema poslancema na veliko izsiljevale. Toda omenjeno je v bistvu možno tudi sedaj, ker je veliko poslancev, predvsem tistih iz instantnih novih strank, zelo šibko vezanih na strankarske programe.
Najtrši oreh
Ni treba dvomiti, da bi bil najtrši oreh pri oblikovanju predvolilne koalicije izbira voditelja in mandatarskega kandidata. K reševanju tega vprašanja je moč pristopiti na različne načine. Najlaže je, če velja dogovor, kot ga je imela Demosova koalicija, in mandatar postane šef najmočnejše liste v koaliciji. A če naj bi bila v ospredju volilnega boja sprememba, bi bilo dobro, da je voditelj koalicije vseskozi v prvi vrsti. Zato bi pravzaprav moral biti izbran vnaprej. Najboljši način za izbiro bi bile primarne volitve, kot jih imajo po vzoru ZDA v Italiji, Franciji, Čilu in še kje. Žal se bojim, da slovensko okolje zanje še ni zrelo. Spopad več kandidatov iz strank predvolilne koalicije bi lahko namreč samo poglobil nasprotja. Bi pa tak proces vsekakor dal vodilnemu kandidatu opozicije več teže. Če bi se zdele primarne volitve preveč tvegane, bi se morale o skupnem kandidatu za mandatarja pač uskladiti v koaliciji sodelujoče stranke. Kar seveda zopet ne bi bila preprosta naloga. Vendar bo drugače še teže zadostiti potrebam družbene in politične higiene.
