»Kdo je sploh ta sredina, o kateri neprestano pišeš?« bi se upravičeno glasilo vprašanje na moje dosedanje članke za pričujoči spletni portal. Ker tega kritično nastrojenega vprašanja do zdaj še nisem prejel, si ga zastavljam kar sam sebi (primorske bralce bo to nemara spomnilo na italijanskega televizijskega voditelja Gigija Marzulla in njegov legendarni poziv intervjuvancem: »Postavite si vprašanje in si odgovorite nanj!«).
Podvprašanje bi se lahko glasilo: ali »politična sredina« dejansko obstaja ali je le želja, analitično mašilo, mokre sanje kritičnih intelektualcev, utvara brez statistične podlage?
Mislim, da obstaja. Prav tako mislim, da bi se jo dalo z razdelano in inteligentno raziskavo tudi empirično opredeliti. Ker takih raziskav, kolikor mi je znano, zaenkrat še nimamo (kar je v veliki meri posledica stanja na naši največji družboslovni fakulteti), lahko svoj odgovor naslonim le na špekulacije.
Recimo takole. Volilni izkupiček levice in njenih »priveskov« (to se pravi, če smo manj ironični in natančnejši, strank, ki jih sicer ne moremo tout court uvrščati na levico, a se njihovo volilno telo čvrsto umešča v nazorsko polje tranzicijske levice; npr. DeSUS in SNS) skoraj nikoli ne zdrsne pod 43-45 %: to je njeno volilno jedro. Kot vidimo, gre za zavidljivo visok odstotek. Heterogenost strank, ki predstavljajo to volilno telo (za katerega je, kot lahko opažamo zlasti v zadnjem desetletju, značilno prehajanje med strankami), je po eni strani dejavnik, ki omogoča optimalno mobilizacijo (in posledično, v razmerah proporcionalnega volilnega sistema, tudi reprezentacijo) tega telesa; po drugi strani pa je vse večja razlika med levosredinskimi strankami glavni razlog, ki desni sredini sploh omogoči, da se prebije do parlamentarne večine.
V najboljših letinah (2000, 2008) pa se levica povzpne krepko čez 50 %.
Volilno jedro desnice se giblje tam okoli 34-38 %. Včasih se povzpne do 45 %, le v izjemnih trenutkih (npr. leta 2011!) pa doseže 46 % (vštet je rezultat DLGV). Nekje znotraj teh škarij med najnižjimi rezultati pomladnih strank in najboljšimi rezultati levosredinskih strank lahko iščemo sredinsko volilno telo.
Ni prav, da pavšalno, brez stvarne podlage v empiričnih raziskavah, sklepamo na gibanje volilnih preferenc; a v pomanjkanju podatkov nam ne preostane drugega. Kaj lahko torej, vsaj okvirno, rečemo o teh volivcih? Vsaj dvoje. Prvič: za velikansko večino od njih lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so leta 1990 glasovali za Demos (tisti pač, ki so imeli volilno pravico: nikar ne pozabimo, da je vmes zrasla ena cela generacija in da je med tistimi, ki l. 1990 še niso mogli voliti, tudi nekaj ministrov sedanje vlade – to omenjam zavoljo prave perspektive na stvari). Drugič: večina od njih se je po tem še večkrat vrnila k desnosredinskim strankam. Za ponazoritev lahko rečemo, da so to volivci, ki so pripomogli k relativni zmagi desne sredine, tako da so leta 1996 glasovali za SLS, leta 2004 za SDS in leta 2011 za DLGV.
Že vidim, da se je marsikdo, ki je v mislih poskušal rekonstruirati profil teh »letečih volivcev«, ob tem nekoliko zmrdnil. Ne zamerim mu. A vendar si predočimo dvoje. Prvič: od glasovanja za »žlahtni populizem« Podobnikov do podpore Virantovemu projektu lahko zaznamo neko politično evolucijo, za katero upam, da se bo zmrdujoči se bralec strinjal, da predstavlja zorenje oziroma premik na bolje. Drugič: ko razmislimo, kaj imata skupnega Podobnika in Virant, po sili navade najprej pomislimo na tisto politično akrobatstvo, iz katerega smo se nekoč norčevali s pojmom »mostogradnja«. Toda dejansko sta si stranki šele s kasnejšim ravnanjem prislužili stigmo političnih dvoživk. Če se dobro spomnimo, kampanja SLS leta 1996 ni bila osredotočena na preseganje politične polarizacije (ki je takrat sploh ni bilo), temveč na vprašanja politične etike, boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji, klientelizmu v državnih institucijah ipd.; glavna politična parola tedanje SLS niso bili mostovi (ti so postali aktualni šele kasneje, ko je SLS po dolgih pogajanjih vstopila v tretjo Drnovškovo vlado), temveč poštenje. Enako Virant leta 2011: tudi tu je bil poudarek na politični morali, meritokraciji, boju proti klientelizmu in korupciji, prevetritvi in pomladitvi političnih elit. Zmaga SDS leta 2004 je temeljila na podobni mobilizaciji upov po etični prenovi politične prakse in modernizaciji državnega aparata; in ne pozabimo, da je njena tedanja retorika, prav tako kakor SLS pred in Virant za njo, poudarjala pomen dialoga onkraj ideoloških pregrad.
To bi torej lahko bile osnovne poteze sredine: občutljivost na etično razsežnost politike, želja po dvigu politične kulture in neopredeljenost do »ideoloških« tem. In nek zanos do vsega novega, ki se nam morda zdi naiven, a je zapisan v samo bistvo političnega delovanja.
O letu 1996 ne morem govoriti iz osebne izkušnje, ker sem bil premlad, toda če pomislim na leti 2004 in 2011, lahko dodam tudi lastna opažanja iz svoje okolice. V obeh primerih sem lahko videl, da so za stranko, ki je prebila stekleni strop, ki ločuje desno sredino od zmage, glasovali isti ljudje; in da tega niso storili iz nekakšne brezbrižnosti ali podleganja trenutnim »trendom«, ki se včasih pripisuje sredinskim volivcem, temveč iz prepričanja, iz premišljenega zanosa, iz razumskega upanja, iz politične stave na stranko, ki bo voljna in sposobna reformirati upravni, ekonomski in politični sistem, v katerem je lojalnost še vedno (in morda celo vedno bolj) edini merodajni kriterij napredovanja in uspeha.
Leta 2008 sta SD in Zares privabili te volivce s podobnimi obljubami: »ustvarili bomo pogoje, da se nikomur več ne bo potrebno bati, kdo bo prišel na oblast – naredili bomo konec političnemu kadrovanju – etično bomo prenovili politiko – sposobnost bo prevladala nad politično barvo«.
Pomislimo na fenomen »sredine« iz tega zornega kota in se vprašajmo: smemo, glede na politično kulturo, ki vlada na Slovenskem, na te zahteve, na ta upanja, res zgolj cinično zamahniti z roko, jih odsloviti kot ceneno moraliziranje? Je nestanovitnost sredinskih volivcev res le posledica njihove politične neukosti, naivnosti, vetrnjaštva ipd., ali tudi tega, da jim nikakor ne uspe najti politične sile, ki bi verodostojno zastopala njihove upe in pričakovanja?
Lansko zimo sem mnoge od svojih prijateljev in znancev, ki jih imam za značilne predstavnike sredine, videl na demonstracijah v Mariboru, Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Na njihovih facebook profilih sem lahko bral zanimive in tehtne razprave o potencialih te državljanske mobilizacije in jih jezil s svojimi pesimističnimi, sarkastičnimi in pogosto že ciničnimi komentarji. Morda res niso predstavljali jedra protestnikov; a brez njihovega sodelovanja bi demonstracije ostale na ravni že videnih priložnostnih povork radikalne levice in se ne bi razplamtele v pojav, imenovan vseslovenska vstaja. Bolj kot o »levem fašizmu«, bi zato veljalo govoriti o »radikalni sredini«. Ali morda o razjarjeni in razočarani sredini.
Sam nimam pravice, da govorim iz sredinske pozicije. Odkar sem prvič s ponosom opravil državljansko dolžnost volivca, sem skoraj vedno, tako na državnih kot na lokalnih volitvah, volil za eno od desnosredinskih strank (v skoraj 90 % primerov le eno od njih – in nikoli nisem skrival, katero). V svojem imenu lahko zatorej govorim le s stališča volivca desnosredinske opcije. A svoje sotrpine v kolektivnem mazohizmu, ki se mu reče podpora slovenski desnici, bi rad prepričal, da je pritegnitev te sredine, ki sem jo v zgornjih odstavkih tako površno in nezadostno skiciral, edina možnost za dolgoročni uspeh; hkrati pa tudi pot, ki vodi proč od nevarnosti intelektualne stagnacije pomladnega tabora.
Pritegniti pa ne pomeni isto kot zvabiti! Pomeni povabiti v skupni projekt, kjer seveda vsakomur pripada delež, ki ustreza njegovi številčni in kadrovski moči. Uspešnost tozadevnega projekta bo bržkone odvisna od sposobnosti oblikovanja takšnega političnega predstavništva, ki bo verodostojno artikuliral in konsistentno izvajal politike, ki jih sredinsko volilno telo pričakuje in zahteva. Dejstvo, da to telo ni a priori lojalno, pa je lahko dragocena spodbuda takšnemu predstavništvu, saj bo bolj kot nasprotnik podvrženo državljanskemu nadzoru in presoji. In to je dobro!
Tega pa ne bo mogoče doseči drugače kot tako, da pomladne stranke oblikujejo novo paradigmo, ki bo nadgradila in modernizirala njihov dosedanji diskurz, ki je – in to je danes očitno bolj ali manj vsem, ki ne spadajo v krog njihovih jedrnih volivcev – obtičal nekje na koncu 20. stoletja. Še bolj kot to pa je pomembno, da svoje partikularne programske prioritete podredijo skupnemu naporu za vzpostavitev odprte, bolj meritokratske, a hkrati solidarne družbe, ki bo spodbujala vsakršno ustvarjalnost in inovativnost in kjer bo veter proste razprave pregnal tisto pritlehno opreznost, iracionalni strah in vnaprejšnjo nezaupanje do bližnjega, ki so dediščine dolgotrajnega življenja v nedemokratični državi. Slovenija, ki bo enako kot na raznolikost svoje krajine ponosna tudi na razgibano pluralnost svoje družbe in bo začenjala razumevati, da je vprašanje, kako to pluralnost preusmeriti iz razdiralnosti v tvornost, ključni politični problem naše generacije.
To je pravzaprav le nadgradnja vizije, povzete v oklevetanem in po krivici zanemarjenem geslu »sproščena Slovenije«. Pri njegovi obuditvi se lahko pomladne sile oprejo na dediščino treh njenih največjih duhov: Jožeta Pučnika, Rudija Šeliga in Andreja Bajuka. Marsikaj pa bodo – kot je pred časom opozorila že Urška Makovec (Družina, 13. 1. 2013) – morali iznajti tudi povsem na novo.
