Vsako zapoved dekaloga je v bolj ali manj podobnih formulacijah mogoče najti tudi na drugih mestih Pentatevha. Prepovedi malikovanja in krivega priseganja, zapovedi spominjanja sobotnega dne in spoštovanja staršev, prepovedi ubijanja, prešuštvovanja, kraje in krivega pričanja – vse te zapovedi so v takšni ali drugačni obliki ponovljene v različnih zbirkah določb v Svetem pismu.
Tako npr. Knjiga zaveze, ki se nahaja le nekaj vrstic za dekalogom, prične s prepovedjo malikovanja: »Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov!« (2 Mz 20,23) In nadaljuje s ponovitvijo skoraj vseh zapovedi, ki se nahajajo v dekalogu: sobotno zapovedjo (23,12), zapovedjo spoštovanja staršev (21,15.17), prepovedjo ubijanja (21,12), kraje (osebe in lastnine) (21,16; 22,1–3) in krivega pričanja (23,1).
Posebnost dekaloga?
Na mestu je torej vprašanje, v čem je posebnost dekaloga? Kako je prišlo do tega, da je bil v procesu srečavanja Boga in človeka v zgodovini odrešenja povzdignjen na posebno mesto? S čim upravičuje Svetopisemske besede, da je bil izrečen neposredno od Boga (prim. 2 Mz 20,1), da je bil napisan z božjim prstom na kamnite plošče (prim. 2 Mz 31,18; 32.16)?
Če kot odgovor za zgornje vprašanje predlagamo njegovo starost, moramo odgovoriti, da za to trditev ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da so Božje zapovedi starejše od drugih zakonov v Svetem pismu. Ne po vsebini, kakor tudi ne po lingvistični plati tega ni mogoče dokazati. Podobne določbe po obliki prepovedi najdemo tudi v 3 Mz 19,11.13 in drugje. V 3 Mz 19 najdemo celo zelo podobno zbirko tisti iz Eksodusa in Devteronomija.
Obvezni minimum
Posamezne zapovedi dekaloga torej niso edinstvene v Svetem pismu, najdemo jih raztresene in drugače formulirane po vsej Stari zavezi. A po drugi strani je dekalog kot celota dosegel poseben status v tradiciji, ki kot celota ne najde nobene vzporednice, ki bi ustrezala njegovi celostni obliki. Poseben status dekaloga izvira iz dejstva, da zapovedi obvezujejo vsakega člana zavezne skupnosti, ne glede na družbeni položaj in v vseh okoliščinah.
Mnoge določbe in zbirke zapovedi so bile, za razliko od dekaloga, odvisne od posebnih okoliščin. Izvedba le-teh je bila odvisna od konkretnih okoliščin v življenju posameznikov oz. od razmer v njegovem družbenem okolju. Tako so npr. daritve za greh variirale glede na to, kdo je greh storil (prim. 3 Mz 4 sl.).: maziljeni duhovnik je daroval »v daritev za greh mladega neoporečnega junca«, Izraelova skupnost je darovala »mladega junca«, knez pa je pripeljal »kot svoj dar kozla, neoporečnega samca«. Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, je pripeljal »kot svoj dar kozo, neoporečno samico« »ali »jagnje, tj. neoporečno samico«. Če pa je bil kdo reven in predpisane daritve ni premogel, je daroval »kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritve« (3 Mz 5,7−10).
Zapovedi dekaloga so v nasprotju z zgoraj omenjenimi primeri, ki so zadevali le posameznike, ki so se znašli v določeni situaciji, obvezovale vsakogar. Celotno skupnost, do zadnjega. Vsak posameznik je, ne glede na njegovo družbeni položaj (prim. maziljeni duhovnik, knez, kdo izmed ljudstva, Izraelova skupnost) ali okoliščine v katerih se je znašel in živel (revež), bil obvezan, da jih upošteva. Sleherni Jud je bil zavezan, da ne bo častil malikov, da bo na sedmi dan počival, da bo spoštoval svoje starše, da ne bo ubijal, varal, kradel, lažno pričal in hlepel po lastnini bližnjega. To so (bili) temelji in pogoji za življenje (v zavezi z Bogom in) v skupnosti. Včeraj … in danes.
vir: http://www.bite.ca/
