»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje« (Jer 29,11). Te besede, ki so vodilne v bogoslužju Svetovnega molitvenega dne za letos, se v času pandemije, ko smo počasi prešli že peti val, se ob začetku naslednje strahote, imenovane vojna, slišijo kot osamljena fanfara.
Po svetu je veliko krivic in drugega zla, kjer velikokrat najbolj trpijo ženske, a Bog po svoji besedi še vedno tolaži
Novice o novih različicah in še vedno visokem številu smrtnih žrtev so nas preveč prizadele. Menimo, da je razdelitev cepiv po svetu preveč nepravična, saj jih najrevnejše države dobijo veliko premalo.
V Angliji, Walesu in na Severnem Irskem pa se spopadajo z breksitom, njegovimi posledicami in ravnanjem vlade v zvezi z njim, kar se nenehno pojavlja na naslovnicah časopisov.
Na svetovni molitveni dan si toliko bolj intenzivno kličemo v spomin dejstvo, da so ti dejavniki še posebej prizadeli ženske, saj najpogosteje delajo v zdravstvu in oskrbi, v gostinstvu, izobraževanju ali pri čiščenju in se zato teže izognejo virusu ali hitreje izgubijo službo.
In vendar – ta osamljena fanfara je vseeno slišana in večkrat deljena – na družbenih omrežjih, v pridigah, med prijatelji. Deležna je velikega odmeva. Njene besede so besede tolažbe, ki pravijo: Bog nas ni pozabil, Bog ni obupal nad nami, Bog ni poslal novega koronavirusa v svet kot kaznovalno palico.
Judje so v babilonski sužnosti hrepeneli po domu, prerok Jeremija pa jim naroča, naj se trajno naselijo tam
Pa poglejmo podrobneje. V 29. poglavju starozavezne knjige preroka Jeremija je njegovo pismo, poslano iz Jeruzalema ljudem, ki so bili po vojni in uničenju glavnega mesta odpeljani v drugo državo.
O njih je rečeno, da so sedeli in jokali ob babilonskih rekah in obešali harfe na vrbe. Pomen teh besed nam lepo opisuje Psalm 137, ki je pesem hrepenenja po domovini, neutolažljivega hrepenenja po domu na eni strani – a žal tudi jeze in želje po maščevanju sovražniku na drugi strani. Če psalm preberete do konca, boste videli, da se v njem pojavljajo preveč razumljivi in zelo človeški občutki globoke žalosti, kljubovanja in maščevanja.
No, prerok Jeremija v pismu svojemu izgnanemu ljudstvu napiše povsem nasprotne besede. Pravi: »Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja.« – »Zidajte hiše in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njihov sad. Ženite se …«
Bog po preroku Jeremiju ljudstvu zagotavlja, da vedno misli na mir, ne na trpljenje
Jeremija v Božjem imenu ljudstvo poziva, naj življenje v Babilonu načrtuje na dolgi rok in gleda v boljšo prihodnost ter se poslovi od brezplodne depresije in sovraštva kot druge strani te medalje.
Obenem jim v pismu zagotavlja, da so še naprej Božje izvoljeno ljudstvo, da še naprej pripadajo Bogu. In če pogledate zgodovino, se je to že zgodilo. Spomnite se le na eno največjih teoloških del, babilonski Talmud. To pomeni, da Bogu lahko služimo in ga častimo tudi zunaj obljubljene dežele. Bog vedno misli na mir, ne na trpljenje. Bog je vedno tu, da nas spremlja, tolaži in nam daje življenje, upanje ter prihodnost.
Prisluhnimo tej tihi fanfari – bodimo njen odmev. Delimo to sporočilo in se s premislekom, razumom in preudarnostjo lotimo vsega, kar je v naši moči, da bi pomagali omejiti pandemijo, vojno, nepravičnost, podnebno krizo, sovraštvo in teorije zarote ter poiskali »najboljše v mestu«.