Portal Plus: Intervju z Janezom Šušteršičem

Janez Šušteršič je doktoriral iz ekonomske politike in je profesor ekonomske znanosti. V preteklosti je bil direktor Urada vlade za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), podpredsednik in eden izmed ustanoviteljev stranke Državljanska lista, finančni minister, danes pa za Nemško družbo za mednarodno sodelovanje svetuje kosovskemu ministru za finance.

Nas je v intervjuju z Janezom Šušteršičem zanimala njegova izkušnja z vstopom v strankarstvo politiko in ministrovanjem.

Bili ste direktor Umarja, profesor na fakulteti, podpredsednik stranke, finančni minister, danes pa preko nemškega državnega podjetja Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit (Nemške družbe za mednarodno sodelovanje) svetujete kosovskemu ministrstvu za finance. Kakšno je vaše delo na Kosovu, kaj počnete, kje vam je bilo najljubše opravljati delo in zakaj?

To nemško državno podjetje je zmagalo na razpisu za evropsko financiran projekt podpore kosovskemu ministrstvu za finance in moja naloga je, da jim pomagam napisati Ekonomski in fiskalni program, ki je dokument, s katerim se bo Kosovo vključilo v proces nadzora javnih financ v Evropi.

Kje ste do sedaj najbolj uživali v delu? Na kateri funkciji?

Vse, kar sem do sedaj počel, sem opravljal z veseljem in po svoje užival. Najboljše razmerje med vloženim delom in plačilom je bilo gotovo na fakulteti. Ampak to ni edini kriterij. Imel sem tudi to srečo, da sem večino služb končal takrat, ko sem se jih sam naveličal. Razen pri ministrski je bilo tako, da se je prej služba naveličala mene, kot jaz nje.

Leta 2011 ste se s skupino “resetirancev” odločili za aktiven vstop v politiko. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za aktiven vstop v politiko, kakšna pričakovanja ste imeli v zvezi z vstopom vanjo?

V tej skupini nas je bilo na začetku 6 in vsi smo se že kar nekaj časa sprehajali po robu politike in kdaj tudi prestopili ta rob. Ne nazadnje so bili v tej skupini tudi 4 bivši ministri (Virant, Turk, Lahovnik, Pavliha). Rado Pezdir je v civilni družbi naredil krasno akcijo za vračilo razlike za preplačano elektriko. Sam sem bil tudi blizu politiki, vsaj takrat, ko smo v odboru za reforme za prvo Janševo vlado pripravljali predlog strukturnih reform. Zato to niti ni bil tako velik korak za nas, je pa res, da je prijetneje delovati v civilni družbi.

Pa razlogi in cilji za vstop v politiko? Kaj je bilo tisto nujno, zaradi česar ste se odločili za vstop v politiko? Katere ukrepe, ki ste jih načrtovali, lahko izpostavite?

Eno je bilo generalno poenostavljanje države – debirokratizacija. Drugo je bilo končanje s politiko, ki so jo ljudje že takrat dojemali kot politiko prerekanja med levimi in desnimi in tudi precej koruptivno. Skratka, veliko več zdravega razuma vnesti v vodenje države.

Po tem, ko smo uspešno šli v politiko, smo šli tudi v vlado in se ukvarjali, sploh na finančnem področju, z bolj nujnimi zadevami, s finančno krizo torej. S tistim, zaradi česar smo na volitve šli, pa smo se ukvarjali manj. Sklepali smo tudi kompromise v koaliciji in tudi malo pozabili, zaradi česa smo sploh šli na volitve. Verjamem, da smo s tem marsikoga, ki nas je podpiral, tudi razočarali. Mislim, da je prav, da se vsaj v svojem imenu, ker v imenu DL tega ne morem več narediti, opravičim ljudem, ki so nam zaupali in smo jih razočarali.

Konsolidacije javnih financ niste izpostavili, pa mislim, da je bila to kar ena od prioritet. Se motim?

Konsolidacija je bila ena od stvari, o katerih smo govorili tudi pred volitvami. Ampak mislim, da to ni bila ključna zadeva, zaradi katere so nas ljudje podpirali. Gotovo pa je bil to bolj učinkovit javni sektor, manj birokratiziran in bolj spoštljiv do ljudi. Tudi to bi moral biti del konsolidacije javnih financ. Se pravi, tudi znižanje izdatkov z manj birokracije in več učinkovitosti in da se potem lahko znižajo tudi davki.

So se želje in pričakovanja uresničila? Ste bili mnenja, da, če boste minister in boste imeli za seboj podporo svoje politične stranke, da boste lažje uresničevali program?

Absolutno sem bil mnenja, da bo ob podpori stranke lažje. To je bil eden od naših ključnih razmislekov, ko smo se pogovarjali o tem, ali bi naredili svojo stranko ali pa bi nadaljevali z delovanjem v civilni družbi in počakali, če bi nas po volitvah kdo povabil k sodelovanju, da prevzamemo kakšno ministrstvo. Vsi smo bili nekako mnenja, da je brez podpore v državnem zboru težko biti minister. In to se je kasneje tudi pokazalo. Imeli smo 8 ali pa 7 glasov in tudi zaradi teh glasov bi lahko kdaj razpadla koalicija, kar seveda da neko dodatno moč za uresničevanje programa.

Ste kdaj uporabili to moč in zagrozili z izstopom iz koalicije?

Z izstopom iz koalicije se ne spomnim, da bi kdaj zagrozili, smo pa zagrozili z glasovanjem proti prevladujoči volji koalicije in smo s tem tudi kaj spremenili. Tisto, za kar mi je še vedno žal, da nismo preprečili, je recimo način, kako je bila narejena pokojninska reforma. Iz razumljivih razlogov je bilo jasno, da mora biti narejena. Narejena pa je bila tako, da so na ministrstvu vzeli Svetlikov zakon in ga malo pofrizirali. Isti ljudje, ki so pisali Svetlikov zakon, so ga v drugo zgolj malo preuredili in ga takšnega poslali v državni zbor. Tam je sicer nekaj narejenega, pa ne prav veliko, za vzdržnost javnih financ. Ni pa nikakršne konceptualne spremembe in predvsem je notri kup starih in novih birokratskih neumnosti, kup nekih oblik prispevkov, ki jih pred tem ni bilo. Nastal je nepregleden birokratski sistem, ki po mojem duši podjetja. Mi smo na to opozarjali kak teden ali dva, ko so potekala koalicijska usklajevanja v državnem zboru. Vendar se kot stranka nismo odločili, da bi do konca zaostrili glede tega in zahtevali, da se nekatere rešitve spremenijo, ali pa zakona ne bomo podprli. Delno zaradi tega, ker je bil zaradi nujnosti sprejema reforme na tem področju tudi zunanji pritisk velik. Delno pa tudi zaradi tega, ker smo naredili napačno oceno in nismo dovolj stali za tem, v kar smo verjeli.

Kje je še šlo narobe pri uresničevanju programskih rešitev Državljanske liste?

Težko bi izpostavil zgolj eno stvar. Na koncu svojega mandata sem sklical tiskovno konferenco, kjer sem povedal, kaj smo naredili in česa mislim, da nismo. Znižali smo primanjkljaj, postavili pravni okvir za delovanje slabe banke in holdinga, pripravili tudi vse za sprejem fiskalnega pravila, izdali prvo dolarsko obveznico v času, ko se je to mnogim zdelo nemogoče. Za leto dela kar lepi dosežki.

Med stvarmi, ki jih nismo naredili, pa je veliko takšnih, zaradi katerih so ljudje za nas glasovali in nas podpirali. To je gotovo tudi vprašanje političnega kadrovanja. Do tega smo bili premalo pozorni in se nismo uprli, ko bi bilo potrebno. Bilo je nekaj primerov, kjer smo se, recimo glasovanje o Vitoslavu Türku za direktorja AUKN. To je bilo po svojih učinkih skoraj enako temu, da bi izstopili iz koalicije. V SDS so bili zaradi tega zelo jezni na nas in nekaj časa se v vladi ni dalo normalno delati.

Drugo je bilo tudi to, da sem tudi sam na davčnem področju uspel narediti precej manj, kot sem načrtoval. Znižali smo sicer davek na dohodek podjetij, uvedli smo pavšalno obdavčitev, ki je preživela tudi naslednjo koalicijo. Nismo pa poenostavili in humanizirali delovanja davčne uprave, uspeli nismo niti s poenostavitvijo predpisov. To nam ni uspelo predvsem zato, ker je davčni sektor skupaj z davčno upravo zagotovo najbolj rigiden del ministrstva. Tam premakniti karkoli pomeni, da moraš vsako jutro priti v službo z macolo in z njo mahat, dokler ni vsem jasno, kaj želiš. Znotraj sektorja ni bilo nikakršne podpore za to, kar smo želeli storiti, na DURS tudi ne. Ko se je direktorica DURS poslovila, moj predlog zamenjave ni dobil podpore predsednika vlade, zato je bil tam nekdo iz prejšnje ekipe in se stvari niso mogle začeti premikati. Tudi socialna kapica je bila tak primer. Na koncu smo v debati o pokojninski reformi in dvigu zdravstvenih prispevkov vendarle izsilili nek dogovor na vladi, da bo ministrstvo za finance pripravilo predlog, kako narediti sistem prispevkov enostaven, da ne bo 76 (se ne hecam) različnih osnov, v pokojninskem sistemu pa vsaj 10 različnih stopenj, ampak da bo sistem enoten in da bi morda uvedli tudi socialno kapico. Ampak izvedba tega je bila mišljena v drugem letu mandata.

Prav tako nismo ničesar privatizirali. To zato, ker sem se sam osebno odločil, da ne bomo šli prvi dan v ukinitev AUKN, ampak da bomo najprej postavili sistem, ki bo ločen od vlade in bo privatiziral samostojno – to je osnovna ideja holdinga. Bila je tudi ideja, da bi se to premoženje dalo v upravljanje kakšni neodvisni finančni družbi, celo tuji, vendar je bilo to preveč radikalno.

Kakorkoli, mi smo seznam podjetij za prodajo v DZ poslali takoj, ko je ustavno sodišče preprečilo referendum o holdingu, vendar to nove koalicije kasneje ni zanimalo in so projekt ustavili. Nato pa so sami prišli s podobnim predlogom podjetij za privatizacijo, ki pa ga prav tako niso uspeli izpeljati.

Skratka, na področjih, kjer smo delovali na daljši rok in sistemsko, je zmanjkalo časa, da bi dosegli neke večje rezultate.

Če govorim o svojem delu, je bilo torej kar nekaj takšnih stvari, ki bi nam jih podporniki lahko zamerili.

Preden ste vstopili v vlado ste napisali kolumno, v kateri ste nasprotovali slabi banki kot rešitvi. Opozarjali ste na moralni hazard v povezavi s tem. Že takrat ste nasprotovali mnenju vašega kolega Igorja Mastena, ki je slabo banko zagovarjal. Ampak kasneje ste se tudi sami odločili za to predlagano rešitev. Kaj je spremenilo vaše mnenje? Kako blizu je koncept DUTB temu, kar ste si zamislili?

Koncept slabe banke se je pojavil zelo na začetku finančne krize. Jaz sem imel v zvezi s slabo banko dve težavi. Prva je bila, da se mi stanje v bankah ni zdelo tako kritično, da bi jih morali reševati sistemsko. V glavnem se je govorilo zgolj o eni banki – NLB. Drugi razlog je bil, da država prek slabe banke pride do deležev podjetij, ker pač terjatve konvertira v te deleže. Ključna težava se mi je zdelo to podržavljanje.

Mi smo zakon o slabi banki zastavili tako, da se mora v 5 letih znebiti tega premoženja. Se pravi, da je podržavljanje po črki zakona začasno. Poleg tega smo tja imenovali tudi tuje strokovnjake.

Druga ključna razlika pa je bila, da je šlo takrat, 3 leta kasneje, za razsežnosti sistemske krize, ki smo jo pravzaprav ugotovili šele mi. Ko sem prišel na primopredajo s Križaničem, mi je povedal, da so za NLB dali na stran 130 milijonov evrov in da več ne bom potreboval. Kasneje se je pokazalo, da se rabi 300 do 400 milijonov evrov samo za NLB, približno toliko za NKBM in približno tretjino tega za Abanko. To so stvari, o katerih pred tem nihče ni govoril javno in skoraj nihče se jih niti ni zavedal. Igor Masten je o tem govoril že prej, ker te stvari pozna, niso pa bile del splošne vednosti. To stanje sem moral najprej ugotoviti. Ker pa imajo banke običajno slabe terjatve do istih podjetij, se mi je zdelo še toliko bolj logično nastali problem reševat s slabo banko. Tudi zato, ker smo imeli možnost dodati v zakon ta detajl o začasnosti.

Zakaj pa niste NLB preprosto likvidirali glede na to, kakšen strošek pomeni reševanje?

Zato, ker smo razmišljali preveč po “defaultu”. Jaz sem dvakrat ali trikrat na sestankih z guvernerjem ali njegovimi najožjimi sodelavci vprašal: Kaj pa, če kot lastnik rečem, da nimam denarja, da bi reševal NLB? Da ga pač rabim za kaj drugega. Recimo za socialne pomoči. Me lahko prisilite, da dam 300 milijonov evrov v NLB? Povedali so, da ne, da me ne morejo prisiliti, a dodali, da bi bila to norost, ker bi to privedlo do verižne reakcije. Da bo prišlo do panike, da bodo padli ratingi, da se ne bomo mogli več zadolževati, da bodo vse banke postale nelikvidne, ker se zaradi ratingov ne bodo mogle več refinancirati pri Evropski centralni banki itn.

To sicer je možen ali celo verjeten scenarij. Toda, če bi se predsednik vlade, guverner in minister skupaj odločili, da NLB likvidiramo, bi se to dalo storiti na urejen in ne preveč tvegan način. Ker bi vsi sodelovali in bi bil to kontroliran proces in bi projekt pripravili.

Pa niste bili vsi za to?

Guverner Kranjec ni bil za to. In potem kot minister ne moreš zapirati NLB, če misli BS v tem primeru zagnati preplah. Jaz danes sicer mislim, da bi bilo za to državo najbolje, če bi to banko likvidirali. In to bi moral storiti že Križanič, če ne on, pa jaz. Ampak za to rabiš sodelovanje guvernerja.

Potem pa se je slika obrnila. Dobili smo guvernerja, ki bi bil o likvidaciji verjetno pripravljen vsaj razmišljati, a na drugi strani vlado, ki na to zagotovo ne bi pristala.

Kako komentirate, da država nikoli ni imela večjega lastništva v NLB, kot ga je dobila z vami?

Ja, drži. Čeprav zadnji delež je bil kupljen najceneje. Zares poceni (smeh).

Mi smo se pogajali takrat s KBC, ki se je pogajala zelo resno. Nobenega razloga ni imela, da bi se pogajala, če s prevzemom ne bi mislila resno. Od pogajanja s figo v žepu niso mogli imeti nobene koristi. Je pa res, da bi KBC za to, da bi smela prevzeti NLB, morala na oltarju v Bruslju žrtvovati neko svojo drugo banko. Le tako bi KBC izpolnila zahteve po dezinvestiranju zaradi prejete državne pomoči. Oni pa so po mojem pričakovali dve zadevi. Ena je verjetno ta, da so pričakovali, da jim bodo v Bruslju dovolili dokapitalizirati NLB, ne da bi se morali kje drugje čemu odreči, tudi zaradi situacije, v kakršni je bila Slovenija. Morda so mislili, da bi jim Bruselj zaradi stanja v Sloveniji pogledal skozi prste. Če so mislili tako, so se ušteli. Tega sicer ne vem zagotovo, ker se z nami o tem niso neposredno pogovarjali. Morda je KBC pričakovala tudi, da bo z zavlačevanjem lahko odkupila celoten državni delež banke in da država sploh ne bo več vztrajala, da bo ostala lastnica. Jaz sem to kasneje, ko je šlo za prodajo deleža, ki ga je namesto KBC vplačala država, tudi predlagal na vladi. Nasprotovala je samo SLS oziroma Radovan Žerjav, vsi ostali pa so se strinjali s prodajo.

Mi smo se takrat spomnili nekega sistema s pogojno zamenljivimi obveznicami, s katerimi država še ni bila lastnica, ampak je denar zgolj posodila za eno leto. Država je postala lastnica šele po enem letu, ko so te obveznice zapadle. Če takrat Alenka Bratušek ne bi podpisala zahteve za referendum in bi zakon o slabi banki obveljal takoj, bi mi lahko oktobra začeli z reševanjem težav. Novembra bi lahko sprejeli plan privatizacije, decembra pa bi že lahko imeli slabo banko. To bi dvignilo zaupanje vlagateljev. In na ta način bi bila NLB morda prodana, še preden bi se co-co obveznice konvertirale. Ampak najprej je zahteva za referendum projekt odložila za tri mesece, potem je prišlo do padca vlade, kar je projekt odložilo še za 3 mesece in tako je država postala lastnica.

Več lahko preberete na Portal Plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.