Ob praznikih najbolj konkretno doživljam svojo temeljno razpetost med tistim, kar si poželijo oči in meso ter tistim, kar je dobro zame. Najbolj se to vidi pri hrani: vem, da ne potrebujem vseh teh potic, piškotov in zrezkov, ampak kaj, ko so tako dobri! Rezultat so obloge okrog pasu in na žilah ter upad življenjske kakovosti. Takoj po Novem letu bom zdravo jedel in telovadil!
Med dobro in zdravo hrano
Razpet sem med tem, kar hočem, in tistim, kar me privlači. Kdo me bo rešil tega križa?! Odgovor je nakazan v svetopisemskih odlomkih, ki smo jih brali v nedeljo po Novem letu. Pavel se Bogu zahvaljuje za vero in dobrodelnost – caritas – efeških kristjanov. Potem vzneseno spregovori o bogati dediščini, ki jo je zapustil Kristus, in o njegovi moči. Z ozirom na to, da se je na nekem drugem mestu Pavel tudi sam potožil zaradi razpetosti med tistim, kar hoče, in tem, kar dela, njegove besede razumem kot navdušenje nekoga, ki je na lastni koži izkusil drugačno resničnost. Tisto resničnost, kjer človek najde zadovoljstvo v tem, da dela to, kar je dobro in prav. Resničnost torej, ko si želim in sem zadovoljen z zdravo hrano.
Prepričan sem, da je okus v precejšnji meri tudi rezultat vzgoje in dela. Bralcu – ter sebi – želim, da bi si v letu, ki prihaja, izoblikovali okus tako, da bomo vedno raje imeli zdravo hrano. Pa naj se ne konča pri želodcu. Zadovoljstvo je mogoče najti tudi v tem, da sem dober, skromen in pošten 🙂
