Objavljamo še drugi del razmišljanja g. Roberta Hledeta glede različnih težav pri reševanju podnebne krize. Prvi del, ki govori o papeževi okrožnici Laudato Si in o dogovorih v Glasgowu in Rimu, lahko preberete tukaj.
Tako kot na vseh drugih področjih obstaja tudi na področju reševanja podnebne krize kar nekaj pomislekov, da ne rečem zmot, na katere kaže opozoriti. Naj nekatere navedem.
Po mnenju nekaterih je generaliziranje s strani okoljskih aktivistov, češ da je trenutno stanje alarmantno, pretirano, saj ne upošteva mnogih pomembnih dejavnikov. Opozarjajo denimo, da statistika na svetovni ravni ne bi smela biti uporabljana za preučevanje lokalnih kontekstov, saj se onesnaževanje, ki ga povzroča denimo živinoreja, v različnih delih sveta bistveno razlikuje; v podsaharski Afriki in južni Aziji je zaradi razlik pri reji živali dejavnik onesnaževanja nekajkrat večji kot v Evropi: če bi predvsem v omenjenih manj razvitih regijah dosegli napredek, bi lahko ogljični odtis zmanjšali za kar 30 odstotkov. Prav tako nekatere študije ugotavljajo, da odpoved mesu posameznikovega prispevka k segrevanju ozračja ne bi bistveno zmanjšala, saj na daljši rok izpusti ogljikovega dioksida (v nadaljevanju: CO2), ki jih povzroča pridelava alternativne hrane, niso veliko manjši. Vegetarijanska prehrana naj bi zaradi povišanih ogljičnih odtisov določene rastlinske hrane imela celo slabši vpliv na okolje kot prehrana vsejedcev. Poleg tega nekateri strokovnjaki opozarjajo, da se pridelavi mesa posveča pretirana pozornost: po izračunih Richarda Younga na primer en sam let iz Londona v Stockholm in nazaj povzroči toliko izpustov CO2 kot količina proizvedenega mesa, ki ga posameznik poje v enem letu.
Še večje pomisleke sproža poplava alarmističnih novic o katastrofalnih posledicah, ki naj bi jih podnebne spremembe prinesle že v bližnji prihodnosti. Večina vidi strašljive posnetke lomljenja ledu, silovitih neurij s poplavami in širjenja puščav, ne zaveda pa se, da je Zemlja v zadnjih dvajsetih letih v resnici ozelenela. Dvig temperatur in koncentracije CO2 je namreč pospešil rast rastlin, povečala se je količina padavin na mnogih sušnih območjih, marsikje se je povečala tudi kmetijska proizvodnja. Dodatni prispevek k ozelenitvi planeta dajejo tudi okoljevarstvene organizacije, ki načrtno pogozdujejo in ozelenjujejo površine ter tako ustvarjajo nove ali rešujejo degradirane obdelovalne površine.
Pomenljiv je tudi podatek, ki se nanaša na segrevanje ozračja. Nekateri znanstveniki so namreč preučili gibanje temperature in dinamiko sprememb CO2 v zgodovini našega planeta ter ugotovili, da se Zemlja ciklično segreva in ohlaja povsem neodvisno od človeka. Te podatke so pridobili iz sedimentov na dnu oceanov in iz ledu na Antarktiki; omenjeni znanstveniki še navajajo, da so količine CO2, ki jih ustvarja človeštvo, pravzaprav zanemarljive, saj večino CO2 ustvari narava sama prek gnitja biomase v oceanih in na kopnem. Poleg tega je CO2 nujno potreben rastlinam za fotosintezo, ki je temelj življenja na Zemlji. V tej zvezi so zanimiva stališča Patricka Moorea, enega od ustanoviteljev Greenpeaca in njegovega predsednika, preden je izstopil iz tega gibanja, ker je to postalo alarmistično in psevdoznanstveno. Moore meni, da je vse, kar se dogaja v zvezi s podnebnimi spremembami, bolj ali manj v okviru normalnih cikličnih gibanj, ki se dogajajo že milijone let.
Vse to dokazuje, da je pri obravnavanju podnebnih sprememb potrebna tudi zdravorazumska presoja, da skratka ne kaže podlegati podnebni histeriji, ki temelji bolj na psevdoznanosti kot pa na relevantnih znanstvenih dokazih in dejstvih. Sramotno za celotno znanost denimo je, da je Greta Thunberg, ki kot nekakšna filmska zvezdnica potuje po svetu, merodajni dejavnik v zgodbi o podnebnih spremembah, oziroma da je ona tista, ki poučuje svetovno javnost, vključno z znanstveno srenjo, kaj storiti, pri čemer bere s plonk listkov, ki jih ji dajejo njeni “botri”. Da je Greta Thunberg “uporabna” ikona določene politične agende in interesnih lobijev, ki jo finančno in sicer podpirajo, nakazuje tudi to, da se je v javnosti najbolj pojavljala prav v času Trumpove administracije, ko je Trump izgubil na ameriških volitvah, pa njenega agitiranja za čistejše okolje skoraj ni več slišati.
V zvezi z reševanjem podnebne krize in za zaključek kaže opozoriti tudi na protislovno oziroma neverodostojno ravnanje varuhov okolja. Podnebni aktivisti so proti vsem virom alternativne energije: nasprotujejo sežigalnicam, geotermalni energiji, vetrni energiji, sončni energiji, so proti jedrski energiji, so skratka proti vsemu, zahtevajo pa zeleni prehod, brez konkretnih rešitev ali alternativ za energetske vire. Poleg tega so izjemno zaskrbljeni za naravno okolje, a ne kažejo, da bi bili za svoje cilje pripravljeni spremeniti način življenja. Predvsem med mladimi je namreč opaziti pasivni okoljevarstveni aktivizem ali aktivizem, ki ne vključuje trajnostnega sloga življenja v praksi. Želijo trajnostni razvoj in razogljičeno podobo sveta, ne da bi k uresničenju te razogljičenosti prispevali svoj delež. Tudi ne tako, da bi se odpovedali ustaljenim potrošniškim navadam oziroma kupovanju prestižnih blagovnih znamk ter trgovskih in drugih artiklov, katerih proizvodnja dokazano škoduje okolju.
