Nemška zvezna dežela Mecklenburg-Prednja Pomorjanska ni najpomembnejša med šestnajstimi zveznimi deželami. Celo na območju nekdanje NDR, iz katere je leta 1990 presedlala v novi državni okvir, sta vsaj južnejši Saška in Turingija precej bolj znani in precej bolj znani in povzdigovani. Kljub temu nad včerajšnjimi deželnozborskimi volitvami tam daleč na nemškem severu ne kaže zamahniti z roko.
Poraz v domovini
Razlogov je kar nekaj. Najprej je Mecklenburg-Prednja Pomorjanska, natančneje Rostock, ki je ravno med obema deloma dežele, domovina kanclerke Angele Merkel, v kateri kot kandidatka tudi kandidira na zveznih volitvah. In prav tam se je primerilo, da so krščanski demokrati prvič zaostali za populistično Alternativo za Nemčijo na deželni ravni. Razlika sicer ni velika, “alternativce” je obkrožilo 21, krščanske demokrate 19 odstotkov volivcev. Bolj kot razlika boli seveda, da je AfD na tak rezultat poskočila naravnost z ničle in da so kljub podobno visokim izgubam kot “črni” socialdemokrati dosedanjega ministrskega predsednika Selleringa daleč spredaj, pri tridesetih odstotkih. Pri tem je bila pravzaprav ravno ta dežela krščanskim demokratom, nenazadnje zaradi učinka Angele Merkel, na zveznih volitvah vedno veliko prijaznejša od sosednjega Brandenburga. Še na zadnjih lokalnih volitvah so zmagali v sedmih od osmih upravnih enot.
Nekaj tolažbe lahko CDU prinese le pogled na rezultat temno rdeče Levice. Ta se je dobesedno sesula in ostala brez vsakega četrtega volivca. S trinajstimi odstotki podpore je v krajih, kjer je na zveznih volitvah nazadnje običajno pristajala na drugem mestu, izgubila avreolo zavetja vseh ponižanih, razžaljenih in protestnih volivcev. Med temi jo je daleč prehitela vsaj na papirju povsem drugače usmerjena Alternativa za Nemčijo. Kar dve tretjini sta jo obkrožili, ker sta bili razočarani nad ostalimi strankami, le četrtina, ker naj bi jo prepričal strankin program. In čeprav so se nekdanji volivci Levice od te stranke večinoma odvrnili zaradi stališč o begunski krizi, jih je več kot polovica hkrati navedla, da so za AfD tokrat glasovali, ker da ima boljše rešitve za socialne probleme od postkomunistov. Kaj je lahko hujšega od tega za poklicne branilce razbohotene socialne države.
Čuden uspeh
S tem se seveda potrjuje na straneh našega portala večkrat izražena teza, da se nadaljuje prodor sodobnih populističnih gibanj v osrčje levice. Kakšna polovica tistih, ki so včeraj obkrožili Alternativo, je pred petimi leti svoj glas oddala eni od levosredinskih ali levih strank. Kajpak je slednja precej pobrala krščanskim demokratom in skrajno desnim nacionalnim demokratom, ki podobno kot zeleni frčijo iz deželnega zbora v Schwerinu, in mobilizirala veliko novih volivcev. Volilna udeležba je namreč poskočila za deset odstotnih točk. Toda najvznemirljivejši je ravno transfer med levim in desnim robom politične scene.
Ponovno je potrebno tudi posvariti pred tem, da bi v uspehu Alternative gledali nekakšno vstajenje pravih konservativcev. Mecklenburg-Prednja Pomorjanska ni med deželami, kjer bi bilo živega stika z begunci in migranti največ v Nemčiji; prej nasprotno. Po drugi strani bi težko rekli, da gre za zdrav refleks branilcev krščanske zahodne civilizacije. Nemški severovzhod je poleg Lutrove dežele in izhodišča reformacije Saške-Anhalt statistično najbolj razkristjanjeno območje v Nemčiji. Evangeličanov in katoličanov je kljub obilici zapirajočih stolnic tam skupaj krepko manj kot petina prebivalstva. Tudi to dela prehajanje od levih populistov k desnim precej preprosto.
Pa vendar pomeni volilni debakel krščanske demokracije, že četrti letos, precejšen pritisk za kanclerko. Zaradi njega bo v odnosu do Erdoganove Turčije samo še bolj klečeplazna, četudi je barantanje o resoluciji zveznega parlamenta o genocidu nad Armenci že pomenilo nekakšen simbolni vrh te klečeplaznosti. Zelo slabe obete pomeni zadeva hkrati za volitve v Berlinu čez štirinajst dni. Tam naj bi “ljudski stranki” skupaj komaj prelezli dvopetinsko mejo. Alternativa za Nemčijo se v glavnem mestu skoraj ne bo mogla debeliti na račun Levice, saj glavnine njenih volivcev ne predstavljajo običajni nostalgični vzhodnjaki, marveč pripadniki (vsaj nekdaj) privilegirane in v vzhodnonemškem središču nakopičene nomenklature.