Pomanjkljiva zaščita koristi otrok

Zakaj bi bilo najbolje družinski zakonik zavrniti in napisati boljšega?

Ob razpisu referenduma o družinskem zakoniku smo lahko na domači strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve našli natanko eno strokovno mnenje, ki ga je pripravila še prejšnja vlada. Če smo ves čas sprejemanja zakonika zaman čakali na analize dosedanjega zakona ter na oceno stanja, strateške smernice in možne predloge za izboljšanje stanja na področju slovenskih družin, položaj tokrat ni kaj dosti boljši.

Edino strokovno mnenje obsega izjavo Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenje in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v kateri nasprotujejo sklicevanju na psihološko in psihoterapevt­sko stroko pri poskusih omejevanja pravic otrokom, ki živijo v družinah z istospolno usmerjenima staršema. Dodatno tudi poudarjajo, da »empirične psihološke raziskave dosledno potrjujejo, da se otroci, ki odraščajo v družinah s staršema istega spola, v psihološkem funkcioniranju, spoznavnih sposobnostih in socialnih odnosih z vrstniki in odraslimi ne razlikujejo od otrok, ki odraščajo v družinah s staršema različnega spola«.

Odpiranje vrat za kupovanje otrok

Kar bode v oči, je nadpovprečna zagretost ministrstva za posvojitve v istospolne zveze. Takšno zagretost je mogoče razumeti edinole v povezavi s 60. členom družinskega zakonika, ki govori o svobodnem rojevanju otrok, ter z 217. členom, ki govori o posvojitvah otrok v istospolne skupnosti. Ne o bioloških otrocih, ampak katerih koli otrocih. Istospolni lahko pridejo do tega samo s pomočjo umetne oploditve in nadomestnega materinstva. Ker je v Sloveniji nadomestno materinstvo z oviedsko konvencijo prepovedano, to pomeni nakup otrok v tujini. To v primeru homoseksualcev pomeni nakup ženske, da donosi otroka, in tudi nakup jajčec te ali druge ženske. Zakonik zato na stežaj odpira vrata za kupovanje otrok v tujih državah, kot so ZDA, Indija in Kitajska, ter za izkoriščanje tamkajšnjih žensk. Kampanja za zakonik ob upoštevanju 60. člena dodatno vsebuje tudi zahtevo za državno financiranje oploditev z biomedicinsko pomočjo zdravih žensk za lezbijke in nadomestnega materinstva za homoseksualce. Koraki v to smer so bili v Sloveniji že narejeni. Iz medijev poznamo primer triletne Ane, do katere sta na podoben način prišli dve homoseksualni osebi preko nadomestnega materinstva v ZDA. Ker je nadomestno materinstvo v Sloveniji prepovedano, takšno prakso spodbujamo v tujini, saj v obstoječem zakonu, še bolj pa v družinskem zakoniku, obstajajo luknje, ki jih je mogoče preprosto zaobiti.

Otroci so prikrajšani za očeta ali mamo

Strokovnjak, ki ne soglaša s prej omenjeno izjavo, je psihoterapevt Heliodor Cvetko, ki opozarja, da to po njegovem ne predstavlja zaključkov razprave znotraj zbornice, združenja in katedre, še manj in zagotovo pa ne znotraj slovenske in svetovne psihologije, sociologije, antropologije in drugih znanosti, ki obravnavajo človeka v vseh njegovih razsežnostih. Prav tako smo slišali in še vedno slišimo tudi druge, ki svarijo pred možnimi problemi. Tako izjav psihoterapevta Bogdana Žorža, ki pravi, da otrok potrebuje za zdrav razvoj očeta in mamo, antropologinje Vesne Godine, ki trdi, da manjka zagovornikom istospolnih posvojitev razumevanje, da otrok ni pravica, kot tudi izjav nekaterih drugih strokovnjakov. Kritike in opise pomanjkljivosti raziskav istospolnega starševstva je mogoče najti tudi na spletu. Tam omenjajo, da se je izkazalo, da je veliko študij metodološko pomanjkljivih. Obstajajo številni intervjuji z istospolnimi starši in njihovimi otroki, vendar ti ne kažejo relevantnih podatkov. Problem študij je tudi, da so narejene na vzorcu majhnega števila ljudi, saj je takšnih istospolnih oseb do 2 % populacije oziroma še manj, če upoštevamo, da vsi niti nimajo otrok ali želje po istospolnem starševstvu. Prav tako ni raziskav, ki bi bile narejene za daljše časovno obdobje, sploh pa ne za več generacij. Zato iz takih pomanjkljivih raziskav ni mogoče izvesti dolgoročnih zaključkov.

Katero okolje je za otroka najboljše?

V strokovnem mnenju ministrstva in same izjave dodatno moti, da ni umeščena v širši kontekst spoznanj in ugotovitev o družini v zadnjem desetletju. Zaključki ene takšnih študij iz lanskega leta, ki potrjujejo dosedanja splošno sprejeta spoznanja in  smo jo povzeli tudi na spletnem portalu Časnik.si, prihaja z Univerze v Virginiji, ZDA. Zaključki študije so zbrani v publikaciji »Zakaj poroka šteje: 30 zaključkov iz družbenih ved« (Why Marriage Matters: Thirty Conclusions from the Social Sciences). Ugotovitve jasno kažejo, da je okolje, kjer sta moški in ženska poročena, najbolj zdravo okolje za moškega, žensko in otroke. Poročeni ljudje, posebej moški, živijo dlje kot samski. Poročene matere imajo manj depresij kot samske ali tiste, ki so v zvezi, vendar niso poročene. Dodatno so ugotovili, da so otroci v družinah, kjer je zakonski odnos manj konflikten, v povprečju bolj zdravi kot otroci iz drugačnih oblik družine. Dodatni problemi niso samo tam, kjer so starši ločeni, ampak tudi tam, kjer živijo skupaj, vendar so neporočeni. V takih primerih so otroci trikrat bolj psihično, fizično ali čustveno zlorabljeni. Takšne ugotovitve in ustrezne strateške smernice v javno dostopni dokumentaciji ministrstva manjkajo, čemur sledi tudi predlog zakonika. Ustrezen korak v pravo smer bi bil narejen s sprejetjem kompromisnega predloga Družinske pobude, kjer je bilo predlagano, da se v zakonik zapiše, da sta največji otrokovi koristi materinska in očetovska skrb in ljubezen ter medsebojno spoštovanje očeta in matere, ki imata urejene odnose, ne glede na to, ali družina živi skupaj, ter da država zagotavlja pogoje za razvijanje odgovornega in pozitivnega starševstva. Na osnovi tega bi bilo mogoče sprejeti dodatne ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče pomagati pri vzpostaviti boljšega okolja za otroke, to je okolja, kjer bi vladale bolj trdne in manj konfliktne zakonske zveze.

Zakonik premalo ščiti koristi otrok

Trditve poslanke Andreje Črnak Meglič, ko je ob vložitvi podpisov za referendum dejala, da »samo slepec ne vidi, da družinski zakonik prinaša večjo varnost, zaščito in več družine za vse otroke«, zato nikakor ne držijo, ampak izražajo prezir do vseh, ki razmišljajo drugače kot ona. Po drugi strani bistvo zakonika dobro opiše izjava Tomaža Meršeta, predsednika Družinske pobude, ko pravi, da zakonik »bistveno premalo ščiti koristi otrok, prinaša polno pravnih nejasnosti in možnosti zlorab. Prepričan sem, da je bolje, da se zakonik zavrne in pozneje napiše boljšega«. Rezultata prihajajočega referenduma ni mogoče napovedati, a je jasno vsaj nekaj:  podani zakonik ne ščiti dovolj koristi otrok.

Opomba: kolumna je objavljena tudi v tedniku Družina, št. 9, 26.2.2012

Foto: Zdravstvena.info