Pravzaprav nič nepričakovanega. Krize in občutka vsesplošnega razsula noče biti konec, prepričanje o pokvarjenosti politikov vseh barv narašča iz dneva v dan, ljudje se vse bolj ozirajo po hitrih rešitvah. Torej je napočil skrajni čas, da svoj piskrček pristavijo še vojaki, nekdanji dolenjski teritorialci, kot pravijo sami.
Za kakšno Slovenijo?
Še dobro, da so vsi že v pokoju. Kajti vsebina njihovega odprtega pisma javnosti z naslovom Za Slovenijo gre je precej bolj konkretno politična, kot je bil slavni dopis hrvaških generalov okoli Anteja Gotovine leta 2000. Zaradi katerega je takratni predsednik Mesić v pokoj nagnal takratni cvet hrvaškega vojaštva, skupaj s komaj dvaintridesetletnim Damirjem Krstičevićem. Ker naši pokončni oficirji niso več aktivni, je njihov apel za sodobno demokratično družbo manj nespodoben, kot je bil hrvaški. Gotovo tudi vsebuje prenekatero zamisel, ki bi pri nezadovoljnih Slovenk in Slovencev takoj padla na plodna tla. Verjetno najprej tista, da je treba zamrzniti premoženje vsem, ki premorejo več kot dva milijona evrov. Potem predlog o objavi seznama največjih dolžnikov. Tudi za razpustitev državnega zbora bi marsikdo navdušeno glasoval. Tehnično vlado imajo po drugi strani številni ljudje v želodcu še od januarja, a bi se zanjo v novih okoliščinah vseeno znali navdušiti.
Se potemtakem za takšnimi predlogi res skriva iskrena skrb za Slovenijo? Za Slovenijo kot celoto, z vsemi njenimi državljankami in državljani? Čeprav bi kak predlog kazal v smeri te, v naših zemljepisnih širinah komaj verjetne možnosti, je nekaj drugih, ki takšno sliko odločilno rušijo. Ki kažejo, da gre upokojenim častnikom zgolj in samo za “svojo” delno Slovenijo. Da njihov navidezno vsesplošni bes velja pravzaprav samo predstavnikom drugačne predstave o Sloveniji, kot je njihova. Če smo še natančnejši, usmerjen je predvsem proti enemu človeku. V to me morda ne bi prepričala sama (razmeroma pričakovana) vehementna zahteva po takojšnjem odstopu vlade. Bolj sem zastrigel z ušesi, ko sem bral o nujnosti prepovedi kandidature na volitvah vsem, ki so v politiki vsaj desetletje. In ko sem prišel do obveznega rafala v hudobne tujce in slovenskemu narodu očitno prav tako tujo Katoliško cerkev. Potem se nisem več čudil, da častniki lahkotno, kot je v teh krajih navada, razmetavajo besedo kolaborant, in da sta zanje vrhovni avtoriteti in vir navdiha imenitna predstavnika svojega poklica Šurc in Zgaga.
Ni čas za vojake
Kajpak se dolenjskih teritorialcev in njihove svete jeze ni treba bati, četudi grozijo še z novimi hvalevrednimi predlogi, če dosedanji ne bodo v kratkem upoštevani. Gre pa za jasen znak, da v sedanjih razmerah res ni čas za vojake in za vojaško reševanje težav. Predsednik vlade in njegova ekipa imata sicer prav, ko ugotavljata, da je prav dosledna obramba vseh ikon preddemokratične Slovenije, ki s svojim hladnim pišem veje tudi iz pisanja častnikov, v zadnjih dvajsetih letih postala veliko breme za prihodnost. Ker se niso uresničila pričakovanja, da bo tisto, kar je bilo v njej slabo, odmrlo samo od sebe. Zadnje parlamentarne volitve so v tem smislu verjetno marsikoga šokirale. Toda ne glede na to trenutno ni manevrskega prostora za rokohitrsko odstranjevanje tega slabega. Še manj za vohljanje za dejanskimi in namišljenimi nasprotniki v tujih in še bolj lastnih vrstah. Tistega, česar se ni nihče lotil ne pred dvajsetimi in ne pred osmimi leti, se v današnjih razmerah preprosto ne da na hitro spremeniti. Ker, kot sem že ničkolikokrat zapisal, za to ni prepotrebnega družbenega soglasja. Ob pismu teritorialcev v podporo vsemu staremu in zarjavelemu je resda moč samo zamahniti z roko, češ, stara zgodba. Toda nanj je treba odgovoriti z dejavnostmi za rešitev konkretnih težav, ki bodo čisto nasprotje enosmerne vojaške logike.
Foto in celotno pismo: Reporter
